V petek zvečer so bile nekatere trgovine odprte do polnoči in v njih se je trlo ljudi. Zagotovo, bilo je nekaj popustov, toda to ne more pojasniti množic. Prej imajo ljudje radi razvedrilo. Nakupovalni centri so že zdavnaj postali kraji, kamor ljudje gredo preživljat svoj prosti čas.

Iz Večera:

„Se vam zdi, da govorimo o potrošniški maniji? Nakupovalni mrzlici? Ne bi rekla. Glede na to, da nas je večina prišla zaradi popustov, torej zato, da bi si lahko privoščili nekaj, česar si drugače ne bi mogli, je situacija precej bolj bedna,“ nam je zabrusila Polona, mlada mamica iz okolice Maribora in pri tem na tla odložila dve polni vreči čevljev, oblačil, kozmetike, dišečih sveč… Ko je naš pogled nanesel na veliko stojalo za torte, ki ga je v eni od prodajaln kupila po redni ceni, je vendarle priznala, da jo je praznično nakupovalno vzdušje očitno le malce zaneslo stran od načrtovanih nujnosti.

Ljudje, ki lahko po trgovinah zapravljajo za vsako neumnost, seveda ne živijo v krizi. Toda, ali lahko zaradi tega trdimo, da mnogo ljudi ne živi v pomanjkanju? Lahko zato, ker je nakupovalnih centrov vedno več in da so parkirni prostori kljub temu vedno zasedeni, trdimo, da vsem ljudem gre dobro in se brez razloga pritožujejo? Lahko rečemo, da ker so opoldne vse gostilne, restavracije in barčki prepolni in vse sedi in pije, živimo v obdobju obilja?

Tega ne moremo razumeti, če ne vemo, da je družba vedno razslojena. Vedno so tisti, ki imajo vsega na pretek in tisti, ki nimajo ničesar. In večina vmes. V nakupovalnih centrih vidite vse mogoče, toda ker vidite nekoga s polnim vozičkom nepotrebne krame, ki se vam bo naslednji trenutek pritoževal, kako slabo mu gre v življenju, ne morete v isti koš vreči nekoga, ki bo iz diskonta nesel nekaj hrane.

Živimo v različnih svetovih. Vsak ima svoj krog ljudi, sosedov, sodelavcev, sorodnikov, prijateljev, ki ga obkrožajo, hodi na določene kraje. Na podlagi svojega omejenega pogleda potem sodi, kakšno je stanje v vsej družbi, čeprav bi mu pri tem bolj koristili statistični podatki. Po tej študiji, vpliva na mnenje o družbeni neenakosti že to, kakšne sosede imaš. Če imaš bogatejše, imaš občutek, da je družba bogatejša, kot je. Če imaš revnejše, si misliš, da je bogatih ljudi manj. Če si torej bogat, si bolj nenaklonjen, ne samo zaradi lastnih interesov, prerazporejanju bogastva. Zakaj bi plačeval več davkov, ko pa večini gre tako dobro? Ali po domače, zakaj bi plačeval davke, ko se pa množice ob enajstih večer tarejo po trgovinah in zapravljajo za dišeče svečke in podobne neumnosti? Očitno vsem gre dobro.

Ne, vsem ne gre dobro in mnogo več, kot osebna opažanja, vam o stanju v družbi  povedo statistični podatki. Ti kažejo, da je gospodarske krize res konec, BDP raste, plače tudi, brezposelnost pada, toda stanje zaradi tega vsekakor še ni rožnato, saj imate množico ljudi, ki nimajo veliko od tega napredka. Ljudi, ki službe ne dobijo, ali imajo takšne, kjer ne dobijo ravno veliko denarja, ali se le selijo od začasnega do začasnega dela. Ljudi, ki so trajno revni in se iz revščine ne morejo izkopati. Odrinjene, ki se skrivajo pred pogledi večine, tako da vas njihova revščina ne bije v oči in se je niti ne morete zavedati. Ti ljudje ne predstavljajo večine prebivalstva, toda tudi odstotki tam med 10 in 25% so visoki, čeprav v kapitalističnem svetu povsem razumljivi. Nekdo je vedno poraženec.