je, da so ljudje preko njih soočeni z drugačno kulturo. Druge dobre strani telenovel skorajda ni.

Zadnja v vrsti ofenziv telenovel je Turčija. Prej so bile že mehiške, brazilske, kolumbijske. Nikomur ne bi priporočal, da jih dlje časa spremlja, ker so narejene po istem kopitu in se vlečejo v nedogled. Kar je dobre zgodbe, se izgubi po nekaj delih, ko se še najbolje zasnovana serija sprevrže v mukotrpno zavlačevanje, polno spletk.

Kljub temu je pozitivno, da nismo soočeni samo z domačo in anglo ameriško produkcijo. Veliko ljudi je tako zaprtih, da resnično mislijo, da so Avseniki višek umetniškega ustvarjanja in da Turki živijo v barakah in samo razmišljajo, kdaj se bodo spet podali na roparske vpade v slovenske dežele. No, šalo na stran, v tem globaliziranem svetu nam je velikokrat dana možnost vsaj omejenega vpogleda v drugačne svetove. Telenovele so seveda omejen pogled, saj gre za televizijsko produkcijo, ki svet predstavlja v skladu z zahtevami ustvarjalcev. Kljub temu, boljše to, kot nič. Še bolje bi bilo, če bi ljudje bili še v večjem stiku z drugačnostjo, od televizije, glasbe, literature, hrane…

Ta stik z drugačnostjo namreč krepi strpnost in omogoča, da se naučimo kaj koristnega. Naivno bi bilo misliti, da je vsa pamet sveta omejena le na domače kraje ali mogoče še na ZDA.