V Škofji Loki je v soboto potekal ustanovni kongres nove politične stranke, Glas za otroke in družine. Zbralo se je 124 delegatov, ki so izbrali vodstvo nove konservativne stranke. Za predsednika so izvolili Aleša Primca, za podpredsednico Metko Zevnik.

V izvršilni odbor stranke so med drugim izvolili Angelco Likovič, taisti pa so na začetku kongresa podelili nagrado za varovanje človekovih pravic v Sloveniji, belo vrtnico. To je dobila zato, ker meni, da je splav nesprejemljiv. Spomnimo se ob tem njene nezaslišane izjave, da je ‘tudi tem posiljenim ženskam je treba pomagati, da rodijo otroke, ker potem bodo srečne!’

Torej smo dobili novo krščansko, konservativno stranko. Aleš Primc vsekakor izkazuje ambicijo, da se prebije v Državni zbor in začne tam spreminjati politiko, saj mu referendumi, kjer se odloča le o enem vprašanju, niso več dovolj. Družina je še vedno na prvem mestu, vendar pa je razumljivo, da vrednote, ki jih zastopa ta nova stranka, močno presegajo vprašanje pravic istospolno usmerjenih, zoper povečevanje pravic katerih sta bila usmerjena dva referenduma. Krepitev vloge družine, nasprotovanje splavu, evtanaziji, krepitev slovenske kulture in višje plače in pokojnine za povrhu.

Toda, vprašanje, zakaj potrebujemo Glas za otroke in družine, če imamo že NSi? Na prvo žogo se namreč zdi, da obe stranki nagovarjata iste ljudi in da bosta na koncu končali z zelo podobnima programoma. Če se osredotočimo samo na politična razmerja in ne toliko na programe in vrednote, je ustanovitev nove konservativne stranke lahko zelo tvegana, torej velika nevarnost in priložnost hkrati za konservativne sile v tej državi. Namreč, zgodi se lahko, da se glasovi iz bazena za ti dve stranki porazgubijo in nobena ne dobi dovolj za vstop v DZ, ali mogoče samo ena in nekaj odstotkov potem izpuhti, kar bi potem pomenilo poraz. Lahko se pa tudi zgodi, da obe stranki prideta v DZ, Glas za otroke in družine postrga še nekaj novih volivcev in se tako konservativni tabor okrepi. Na koncu gre za preštevanje poslanskih sedežev. V tem trenutku ima potencialna koalicija SDS, NSi, premalo za zmago, saj bi jo koalicija SMC, SD, DeSUS prehitela. Toda če dodamo uspešen Glas za otroke in družine in morebiti celo SLS, se slika obrne.

Ampak, nazaj k vprašanju, zakaj potrebujemo Glas za otroke in družine, če že imamo NSi. Gre za drobljenje političnega prostora, kakršnega vidimo že med liberalnimi in socialdemokratskimi silami na Slovenskem. V resnici za to, razen političnih računic, ni prave potrebe. Primc in njegovi bi lahko svoje vrednote zagovarjali tudi v NSi. Krepitev družine, prizadevanje za več otrok, nasprotovanje splavu, zagovarjanje krščanskih vrednot, to je nekaj, kar počnejo tudi v NSi. Potem je seveda tu še vprašanje kadrov, lokalne organizacije, pridobivanja kandidatov za volitve in potem za raznorazne funkcije. Bolj se politični prostor drobi in bolj se sposobni in nadarjeni sprašujejo, zakaj bi se podali v politiko in tvegali skoraj vsakodnevne nizkotne napade medijev, političnih nasprotnikov in celo lastnih volivcev, ki se zelo hitro obrnejo proti njim, težje je dobivati ustrezne kadre. In Slovenija nima veliko prebivalstva.

No, mogoče to pojasnjuje, kako lahko Angelca Likovič konča v izvršilnem odboru politične stranke. Njen problem seveda ni, da se razglaša za kristjanko, ampak da je svojo prepoznavnost gradila v poneumljenih resničnostnih šovih.

Aleš Primc vsekakor je karizmatična oseba in Glas za otroke in družine ima potencial. Do kod lahko seže, je težko napovedati, saj v igri ni samo jemanje nekaj glasov na konservativnem delu političnega prostora,  odvzemanje podpore SDS-u in NSi-ju, ampak dolgoročno mogoče celo spopad za primat z Janezom Janšo, za kar pa bi potem bil potreben določen odmik od bolj radikalnih stališč.  Do naslednjih volitev je to skorajda nemogoče, tako da lahko Primc računa le na sodelovanje v novi vladi, če bi se nabralo dovolj podpore za novo Janševo vladajočo koalicijo.

In na koncu še himna nove stranke.