Če hočete, je bilo najprej bloganje. Ne čisto seveda, ampak postavimo ga na začetek. Bloganje je omogočilo posameznikom, da so lahko na spletu objavljali svoje misli in to dokaj preprosto. Ni bilo treba vzpostavljati spletnih strani, samo prijaviti se je bilo treba pri kakšnem ponudniku. Ni bil vsak blogar že vrhunski komentator, a vsaj možnost je bila dana, da je lahko vsak objavil kakšen res dolg in poglobljen tekst. Odprta so bila vrata poplavi drugačnih mnenj, kar je vsekakor bila obogatitev.
Potem je prišla doba družabnih omrežij. Facebook je omogočal daljše zapise, a temu seveda ni bil namenjen. Zapisi so postali krajši, fotografije bolj pomembne, razširile so se preproste igrice, ki so začele kuriti posameznikov prosti čas. Facebook je vsekakor postal odlično sredstvo za ustvarjanje mrež ljudi, katerim se je dalo širiti sporočila, deliti povezave in tako dalje. S tem je prerastel svojo osnovno namero, povezovati prijatelje in nekdanje sošolce, ali izgubljene sodelavce.
Twitter. Nikoli ga nisem imel preveč rad. Twitter je odličen za hitro širjenje novic, kar pa s seboj prinaša tudi nevarnost, da se razširi kakšna velika neumnost. Je zelo omejen. Težko v nekaj besedah zapišete kaj pametnega. Morate poenostavljati, krajšati.
Zgodba gre še dalje. Instagram bi lahko bil naslednja stopnja. Delimo fotografije. S tem ni nič narobe, prav lepo je, ampak ne morem se izogniti občutku, da postajamo vedno bolj neumni, površni. Imamo možnost, da se pogovarjamo na bolj zahtevni ravni, a postajamo sužnji hitrega izmenjevanje vedno bolj poenostavljenih sporočil. Z vseh strani letijo twitti in fotografije in video posnetki in statusi in vedno manj časa imamo, da bi o vsem razmišljali. Bojim se, da če bomo še naprej šli v tej smeri, da bo naša komunikacija vedno bolj le še zbirka fotografij, smajlijev in tu in tam kakšne kratice.
Ne pravim, da se moramo vsemu temu odreči. Nikakor. Vendar pa moramo tudi razmišljati in se spraševati, čemu nam vse služi. Moramo si vedno znova jemati čas za globlji premislek, za daljšo komunikacijo.
One thought on “Rahlo nas poneumljajo, mar ne?”
Komentarji so zaprti.