Vsekakor gre obračunavanje množice s parlamentarci v Skopju, potem ko so predstavniki Socialni demokratov skupaj z albanskimi poslanci mimo volje predsednika države izvolili predsednika parlamenta, obsoditi. Nasilje nima prostora v demokratičnem procesu. Toda kaj, ko se zdi, da smo le še enkrat več priča neverjetni dvoličnosti.

Razmere v Makedoniji so vsekakor zapletene. Sočasno je država soočena z dvema velikima problemoma. Eden so etnične napetosti med makedonsko večino in albansko manjšino. Drugo je konflikt med dvema največjimi političnima strankama. Spomnimo se, da so leta 2015 izbruhnili množični protesti, ko je opozicija obtožila tedaj predsednika vlade, člana stranke VRMO DPMNE, Nikola Gruevskega, da je ukazal prisluškovati 20000 makedonskim uradnikom in da so ministri vlade načrtovali volilne prevare.

K tem notranjim problemom lahko prištejemo še interese zunanjih sil. Čudna slučajnost je, da je oblast VRMO DPMNE postala opazen problem tedaj, ko se ni hotela takoj priključiti sankcijam proti Rusiji zaradi Ukrajine in je celo razmišljala o ruskem plinovodu Južni potok. Ni izključeno, da so bili protesti leta 2015 le poizkus še ene barvne revolucije, s katero so zahodne sile skušale disciplinirati neposlušno državico.

Da ni vse čisto v odnosu do Makedonije, lahko vidimo v jeziku, ki ga uporabljajo mediji in zahodni politiki. Če pogledamo podrobno, imamo nekaj podobnosti med Ukrajino in Makedonijo. V obeh državah imamo močno manjšino, ki zahteva svoje pravice. Toda, medtem ko marsikdo v Ukrajini noče videti niti enega skrajnega nacionalista in dogodke v Kijevu leta 2014 slika kot miroljuben upor množic proti koruptni oblasti, v Makedoniji zdaj hitro vidi skrajne nacionaliste in nam pridiga o nedopustnosti nasilja. Medtem ko je povsem logično, da Albanci v Makedoniji dobijo več pravic, tega Rusom v Ukrajini nekako ne bi radi priznali.

V Sloveniji, se bojim, bo še hujše. Privrženci SDS so nekako posvojili makedonsko VMRO DPMNE, njihovi politični nasprotniki pa pravice Albancev in Socialne demokrate. S tem  jih je oboje pamet zapustila, naenkrat je makedonska zgodba le še podaljšek slovenske. Resnica ni več pomembna, pomembno je le,  da zmagajo ‘naši’.

Makedoniji vsekakor želim mirno razrešitev krize. Še posebej pa, da  prebivalci te države delujejo v svojem interesu in se ne pustijo manipulirati zunanjim silam. Lahko bi se učili na primeru Ukrajincev, ali celo na primeru sosednjega Kosova. Ko zunanje sile dosežejo svoje, in tukaj pač govorimo o zahodnih državah, jim ni več mar za ljudi, za katere pravice so se še maloprej tako goreče zavzemali. Kar naenkrat medijska pozornost izgine in ni več visokoletečih pozivov svetovnih voditeljev. Nihče ni več pripravljen pomagati, vsi samo še zahtevajo. In da, pripravljeni so tolerirati celo nasilje, kakor so to lepo dokazali v odnosu do Ukrajine.