Biti predsednik ZDA še ne pomeni, da si kralj. Vsaj na notranjepolitičnem področju ne, če so si ameriški predsedniki v preteklosti že vzeli pravico delovati malodane kot kralji, ko je šlo za zunanjo politiko. Če hočeš kaj spreminjati, potrebuješ zadostno podporo na vseh ravneh, v vseh institucijah. Drugače se ti lahko hitro zgodi, da te preprosto blokirajo.

Donald Trump to počasi spoznava. V predvolilni kampanji je dal nekaj obljub, ki jih bo le težko uresničil. Uresničil pa bo lahko tiste, s katerimi se bo strinjala vsaj republikanska stranka. Pri zniževanju davkov, na primer, kar je tako ali tako moto republikanske stranke, ne le Trumpa.

Obamacare še stoji, čeprav ga lahko Trump vendarle uniči s podporo republikanske stranke. A to, da kljub svoji ihti še do zdaj ni naredil nič, nam priča, da je vendarle zelo omejen pri svojem delovanju. Morebiti si je mislil, da bo ZDA vodil kot podjetje in se je pri tem presneto motil. Ne, še kako se bo moral naučiti dogovarjanja. A Obamacare, kljub veliki podpori med Američani,  lahko nadomesti s čim novim, ni rečeno da z boljšim.

Potem je tu še prepoved vstopa v ZDA državljanom iz sedmih večinsko muslimanskih držav. Trumpovo odločitev je blokiralo sodstvo.  Potem je ameriški predsednik poskusil znova, z istim rezultatom. Spet dokaz, da predsednik ZDA ni vsemogočen.

In tako lahko gremo naprej, vse do tistega zidu na meji z Mehiko. Projekt gradnje zidu je podpisan in mogoče bo enkrat celo dokončan, saj že zdaj stojijo zidovi in ograje na ameriški južni meji. Toda ta Trumpov projekt bo vsekakor težje uresničiti, kot ga je bilo obljubljati. Sploh pa ne bo tako enostavno prisiliti Mehičane, da ga plačajo. Morebiti bo na koncu res tako, da ga bodo plačali Američani sami, skozi davek na uvožene mehiške izdelke, katere bo z namenom financiranja zidu  obremenil Trump.

V resnici je vsaj na notranjepolitičnem področju v ZDA takšno stanje, ko Trump le težko uresničuje svoje načrte, čisto dobro. Težko kdo trdi, da se ZDA spreminjajo v fašistični imperij, če so imperij že tako ali tako zelo dolgo. Kar se dogaja, so učne ure Donalda Trumpa, ko spoznava, da potrebuje zaveznike, če hoče kaj doseči skozi politični proces, to pa pomeni kompromise. In to tudi pomeni spoznanje, ki bi ga moral dobiti marsikateri poslovnež, ki pametuje o tem, kako bi bilo prav vladati državam, da politični proces pač nikoli ni enostaven in je treba vedno upoštevati številne interese, če nočeš, da te povsem blokirajo.