Nismo še končali z Damorom in njegovim manifestom

Zdaj je minilo že nekaj časa, odkar je googlov inženir, James Damore, objavil svoj manifest, v katerem je razglabljal o tem, zakaj je v podjetju zaposlenih manj žensk, kot moških in zakaj le te v večjem odstotku ne zasedajo vodilnih položajev. Manifesta ni prebralo veliko ljudi, so ga pa mediji in predvsem feministični in levičarski aktivisti predstavili tako negativno in tako popačeno, da je takoj postal največji sovražnik žensk od Roosha V naprej.

Smrkavec, da si sposodim oznako, ki sem jo zanj pobral na twitterju, si je drznil trditi, da so ženske manj sposobne od moških.

Česar seveda ni trdil. Resnici na ljubo, večina stvari v njegovem manifestu drži, o nekaterih pa bi se dalo razpravljati, če niso pretirane. Nikjer ni recimo trdil, da so ženske zaposlene v Googlu slabše programerke od moških. Ali da bi bile slabše voditeljice. Le, da se manj odločajo za takšno pot in zaradi tega moški prevladujejo. Ker so se bolj pripravljeni boriti in s komolci odrivati tekmece.

A kaj bi o tem pisal, če lahko vse skupaj kdo drug bolje razloži:

Nekaj drugega je. Damora so odpustili. Njegovi sovražniki so si mislili, zmagali smo. Uničili smo nekoga, ki je imel drugačno mnenje, nanj smo sprožili dovolj napadov, da ga nihče več ne bo jemal resno in hkrati smo prestrašili vse, ki bi si drznili misliti podobno. Vse je lepo.

Ne, niti ne. Ta zgodba je podobna gamergatu. Za razliko od tega, kar večina verjame, je do eksplozije prišlo zaradi nezdrave povezave med kritikom in razvijalko računalniških iger. Razkrilo se je, da je takšnih nezdravih povezav veliko. Vse skupaj je imelo nekaj podlage že v poprejšnjih debatah o seksističnem predstavljanju žensk v video igricah. Bile so obtožbe o seksizmu in poskus napada na igralce. Protiudar je bil brutalen.  Ena stran je igralce poniževala, češ da so zavaljeni piflarji, ki živijo v kleteh svojih mam, seksistične zgube, ki jih je treba naučiti lepega vedenja. Druga stran je na spletu začela s kampanjo napadov na svoje nasprotnike. Bilo je grdo, polno medsebojnega zmerjanja, poniževanja, najbolj primitivnih napadov, razkrivanja osebnih podatkov in celo groženj s posilstvi. Na neki točki sta obe strani razglasili zmago. Potem je vse skupaj potihnilo, čeprav odmeve lahko slišimo še danes.

Toda posledice so vsekakor bile.

Pogosto se zgodi, da nekdo neko dogajanje predstavi izrazito enostransko. V primeru gamergate in tudi Jamesa Damora, je to večina medijev tudi storila. Na kratko, vse skupaj je bilo prikazano kot boj naprednih sil proti zaostalim zgubam, ki živijo v nekem drugem, izumirajočem svetu in ki so kot takšni bili tudi z lahkoto poraženi. Zgube so se zavlekle nazaj v svoje kleti, osramočene zaradi svoje neumnosti.

Upam si trditi, da ne le, da v primeru gamergate vse tiste množice predvsem mladih moških, ki malo preveč radi igrajo računalniške igrice, niso bile poražene, ampak so kasneje pomagale Donaldu Trumpu, da je uničil sanje Hillary Clinton. Zanje je bilo to le nadaljevanje njihovega boja, boja proti tistim, ki so jih poniževali in se jim posmehovali in ki bi jim najraje radikalno spremenili njihove igrice. Kako priročno, da so imeli znanje potrebno za nevtralizacijo mainstream medijev s širjenjem drugačnih zgodb po spletu, kar je v ZDA, z njihovim nezaupanjem medijem, izrednega pomena. V primeru Jamesa Damora sledi podobno.

Opažam, da je vedno manj dialoga in vedno več pravičniškega gneva. Google bi težavo z Damorom lahko čisto drugače rešil. Povabili bi ga na pogovor, mogoče še koga drugega, potem bi izdali svoj manifest, v katerem bi zagotovili, da si bodo še naprej trudili za večji odstotek žensk v podjetju. Damora bi vprašali, če verjame, da so zaposlene v Googlu slabše kot moški in ta bi jim odgovoril, da tega ne misli in da si želi bii del rešitve. Mediji bi divjali dan ali dva, kakšna feministična aktivistka, v iskanju zmaja, da ga ubije, še dan več in potem bi se vse poleglo. Google bi lahko potem še bolj delal na večji vključenosti žensk. Mogoče bi celo kaj spremenil, po Damorovem predlogu, da bi ženske imele večje možnosti zasedati vodilna mesta.

Tako pa je drugače. Damore je postal junak konservativnih medijev, sploh na spletu, prepad se je v ZDA le še povečal, zaupanje v medije je le še padlo. Mnogi mladi moški si zdaj ne bodo več upali javno izražati svojih mnenj, četudi bodo daleč od seksističnih prascev, ampak si bodo le želeli razumeti in pomagati. Svet bodo videli kot neizprosen boj, kjer lahko zmaga le ena stran. Upam si trditi, da je še ogromno takšnih, kot je Damore. To se bo poznalo na volitvah, kjer nihče ne bo mogel nadzorovati, za koga bodo oddali svoj glas. Da se ne bo kdo čudil, če bodo republikanci ZDA leta 2018 na volitvah še enkrat več zmleli demokrate.

Ta radikalizacija ne koristi nikomur. Namesto, da bi se iskalo dialoga in rešitev, ki bi koristile vsem, se dela na čim večjih razkolih. Najmanjša odstopanja se razglaša za neverjetne odklone, za fašizem ali komunizem (odvisno od strani). Nekaterim to koristi, seveda, saj si tako pridobivajo občinstvo in potem prodajajo svoje knjige in pišejo kolumne, ali pa kot politiki mobilizirajo svojo bazo. Za večino pa je to le nevarno zaostrovanje in pot v obdobje strahu, kjer bo treba paziti, kaj se govori, ker je pač zdaj svoboda. Da uporabim tisto znano in filma Moj ata socialistični kulak. Videli smo tudi, da je takšno razdvajanje v ZDA okrepilo skrajneže na obeh straneh, še kako pripravljene uporabiti nasilje.

Advertisements