Predsedniška kampanja na vrhuncu – po prvih dveh velikih televizijskih soočenjih

Čeprav se moč televizije zmanjšuje, vpliva televizijskih soočenj na volivce vendarle ne gre podcenjevati. Še posebej ne v Sloveniji, kjer večina kandidatov nima sredstev in časa, da bi se predstavila drugače.  Za marsikoga je to velika priložnost, da postane opazen in naredi preboj.

Po dveh soočenjih, tistem na Planetu TV v sredo, kjer je sodelovalo sedem kandidatov in tistem na RTV Slovenija v četrtek, kjer je v skladu s pravili sodelovalo vseh devet, so se razmerja moči od prej le še utrdila. Trdim, da preboja ni dosegel nihče.

Zmagovalec soočenj je brez dvoma bil Borut Pahor. Zato, ker je že prej vsa leta svojega mandata vodil kampanjo, s katero se je približeval državljanom. Ves čas je tako ali drugače bil prisoten v medijih, pogosto sicer osvetljen z negativno lučjo, kar pa mu ni škodovalo. On soočenj seveda ni in ne potrebuje za prepoznavnost, zato je zanj zmaga tudi le to, da obdrži svoj status favorita. To mu je uspelo. Dovolj kilometrine ima, da se izraža tekoče in primerno, ne obljublja nemogočega, nekaj, česar  predsedniku republike sploh ni dano storiti. V obeh soočenjih je odločno branil svoje pretekle odločitve, tako arbitražo  s Hrvaško, kot tudi svoj prispevek k doseganju sprave med Slovenci. Še največ pa je dosegel s tem, ko je obdržal svojo sredinsko držo in ni z bolj radikalnimi stališči odbijal potencialne volivce.

Marjan Šarec je, vsaj po anketah sodeč, pred soočenji veljal za drugega na lestvici, najbolj verjetnega drugega udeleženca v drugem krogu predsedniških volitev. Njegova nastopa sta bila solidna, toda nikakor ne presežna. Za razliko od Pahorja, je zavzel stališče, da mora biti predsednik bolj glasen. Na žalost se preveč na lahko gleda na ta dva različna pogleda na funkcijo predsednika. Trdim, da imata po svoje prav tako Pahor in Šarec. Pahor ima prav, da je predsednik omejen v svoji moči in mora delovati diskretno, včasih tudi molčati, da bi potem lahko dosegal dogovore. Šarec ima prav, da mora predsednik včasih tudi bolj glasno izraziti svoje mnenje in s tem skušati vplivati na druge nosilce moči v državi. Menim, da je potrebno tukaj imeti dobro mero in da je ta debata še kako pomembna in presega okvir teh predsedniških volitev.

Šarec je imel na obeh soočenjih svoje dobre momente, vendar pa je bilo teh premalo, da bi lahko resno ogrozil Pahorja.

Obe prvokategornici desnega političnega tabora, Ljudmila Novak in Romana Tomc, sta v zelo težkem položaju. Drugi krog se jima vedno bolj odmika. Obe sta bili solidni, pri čemer se je pri Romani Tomc občasno zdelo, da ni ravno vajena takšnih besednih spopadov, a dala je vedeti, da je sama svoja ženska. Če ne z drugim, s tem, da se je distancirala od žaljivih Janševih tvitov. Nekateri menijo, da je kandidatka samo po sili, ker pač SDS mora kot največja stranka nekoga kandidirati, predvsem pa parirati NSi, a v resnici že ima svojega kandidata v Pahorju. Mogoče je temu res tako.  Če je tako, bo zanjo uspeh že, če prehiti Ljudmilo Novak in svoji stranki prinese nekaj prostora pod žarometi. Vsekakor pa gre za spodobno političarko, ki bi lahko bila povezovalna predsednica.  Ljudmila Novak se je po drugi strani zdela retorično malo boljša, bolj spontana in hitra, primerno za takšna soočenja uravnotežena med umirjenostjo in bodicami tu in tam. Komu  se je lahko zazdelo, da gre za dve zelo podobni kandidatki in to resnici na ljubo tudi sta. Vsaj ideološko.

Kaj poreči o drugih kandidatih. Ti nimajo posebnih možnosti in nobeden ne more več storiti kaj, da bi dosegel resnično dober rezultat. Meni osebno se je zdela kandidatka SMC, Maja Makovec Brenčič, kar dobra, toda dvomim, da bi lahko s svojo prtljago, mislim na dodatek na pripravljenost, prepričala veliko Slovencev. Po drugi strani SMC ta trenutek nima ravno bleščeče podpore. Suzani Lari Krause, ki na Planetovem soočenju ni sodelovala, se je poznalo, da nima dovolj kilometrine v nastopanju in svojo usodo je zapečatila. Hkrati ni nič koristila SLS-u. Angelca Likovič ni edina, ki v tej tekmi deluje kot oglas za stranko, ki jo podpira. V tem je še kar dobra, kaj posebej pa se večini državljanom ni mogla priljubiti. Boris Popovič je skušal z bolj agresivnim pristopom, a se je občasno zdel presneto slab. Andrej Šiško je deloval podobno, vendar si upam trditi, da bolj uspešno. Dva ali trikrat mu je uspelo plasirati bolj radikalna, a ljudem všečna stališča, ki sicer nimajo posebne zveze s to kampanjo in pristojnostmi predsednika. Še posebej dobra je bila ta, da nas politika ves čas spravljajo, a smo vedno manj spravljeni.

Kot vedno ob takšnih dogodkih, se je tudi tokrat po kandidatih vsulo ogromno kritik in posmehovanja. Sam menim, da so se večino časa kar dobro držali. Pahor, Šarec, Novakova in Tomčeva, se mi vsi zdijo material za predsednika. Celo Makovec Brenčičeva, čeprav jo tista pripravljenost še kako tlači navzdol. Kot zmagovalca vidim Boruta Pahorja, vsi drugi so namreč bili potisnjeni v položaj, da morajo prav njemu zbiti podporo in mislim, da jim to ni uspelo. Prav tako ne vidim, da bi Romana Tomc ali Ljudmila Novak druga drugi uspeli zadati kakšen hujši udarec in si tako zagotoviti več podpore. Spopada med njima niti ni bilo.

Advertisements