Borut Pahor je, pričakovano in v skladu z anketami javnega mnenja, po do zdaj preštetih (99,29%) glasovih Državne volilne komisije, s 47,08% zasedel prvo mesto. Sledi mu Marjan Šarec s 24,95%. Romana Tomc je s 13,73% zasedla tretje mesto, s čimer je v medstrankarskem spopadu SDS in NSi, porazila Ljudmilo Novak, ki je dobila 7,16%.  Rezultati za druge so 1,72% Maja Makovec Brenčič, 0,58% Angelca Likovič, 1,79% Boris Popovič, 2,22% Andrej Šiško in 0,77% Suzana Lara Krause.

Udeležba je bila 43,47%. Na volitvah leta 2012 je bila 48,41%, leta 2007 57,67% in leta 2002 72,2%.

S tem nas čaka drugi krog.

Od vsega začetka se je zdelo, da se vsi bojijo Boruta Pahorja in to pojasnjuje, zakaj so, medtem ko je on že izvajal svojo kampanjo, čakali. Nekateri, kot SDS z Romano Tomc, absolutno predolgo, ker bi z več časa lahko dosegla boljši rezultat, drugi so kandidaturo napovedali malo prej. V veliko primerih se je zdelo, da ne gre za resen naskok na predsedniško mesto, ampak za promocijo političnih strank, ki so kandidate poslale v boj, ali za prestiž, kakor v primeru NSi in SDS. Le Marjan Šarec se je zdel 100% pri stvari.

Borut Pahor je nesporno bil ves čas favorit, še posebej, ker mu številni napadi v času njegovega vladanja niso prizadejali veliko škode. Če mu ves ta čas niso, kako bu mu mogli v finišu tekme, razen, če bi na dan prišlo kaj resnično šokantnega? Še največja nevarnost zanj je bila, da ga bodo ljudje prepoznali kot neodločnega, kot politika, ki zavoljo miru raje molči, kot bi se oglasil, ko je treba. Nekaj, kar so mu konkurenti tudi očitali.

Pahor je svojo kampanjo izvajal ves čas in v tako majhni državi, kot je Slovenija, ne gre podcenjevati moči osebnega stika. Koliko ljudi je šlo skozi predsedniško palačo ob dnevih odprtih vrat, koliko prireditev se je predsednik udeležil, navsezadnje, koliko kilometrov je prehodil v okviru kampanje Po dolgem in počez. Drugi kandidati so skušali s podobnim pristopom, Marjan Šarec se je okoli vozil z avtobusom, toda, seveda, ni mogoče v mesecu ali dveh narediti toliko, kot se da v nekaj letih. Potem je tu prisotnost na spletu, kjer je Pahor spet imel prednost, katero so njegovi tekmeci morali zmanjšati. Kandidati so imeli večjo ali manjšo prisotnost v medijih. Marjanu Šarcu so pomagali, da si je hitro nabral veliko podpore, Andreja Šiška so po drugi strani bolj kot ne ignorirali. Seveda bi bilo nepravično Šarcevo podporo pripisovati samo pozornosti medijev. Namreč, uspelo se mu je postaviti v vlogo anti Pahorja, ki ima veliko jeznih kritikov na delu politične levice. Če te vloge ne bi zavzel Šarec, bi jo kdo drug in določen odstotek je bil tukaj avtomatsko rezerviran.

Marjan Šarec ni mogel v svojih obiskih po Sloveniji nadoknaditi vsega, kar je Borut Pahor naredil v več letih (vir FB Marjan Šarec)

Zanimivo je, da ankete javnega mnenja niso pokazale večjega vpliva televizijskih soočenj, katerih je bilo, to je treba priznati, dovolj. Ta soočenja so bila po večini strpna in ne preveč razburljiva, z nekaj malega bodicami. Pri tem je bilo jasno, da je Pahor s svojim vodstvom moral le braniti svoj položaj, medtem ko so bili njegovi tekmeci prisiljeni v napade. Česar niti niso naredili v večji meri.

Kaj reči o odločitvi Pop TV, da na zadnjem soočenju gosti le sedem kandidatov? Je to vplivalo na rezultat? Seveda ne. Jasno je, da je le nacionalna RTV obvezana, da v soočenjih gosti vse kandidate in glede na to, da ima dovolj velik doseg, ni problema, če ima njihova konkurenca drugačna pravila. Drugače bi bilo, če bi RTV Slovenija imela minimalen doseg. Potem bi vsekakor imeli veliko težavo, če bi drugi mediji ne bi bili pripravljeni dati dovolj prostora vsem kandidatom.

Volilna udeležba je bila nizka, kar kaže na bolezen naše demokracije. Toda, kje je vzrok? Je res vse tako slabo, imamo na razpolago samo zanič kandidate? Menim, da večina kandidatov na teh volitvah sploh ni bila slaba, sploh prvokategorniki kot Borut Pahor, Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak ne. Drugo so nenehne kritike, napadi, pljuvanje, ki ima za posledico vedno večje nezaupanje v politiko in apatijo. Ni samo politika cilj takšnega delovanja medijev in kritikov, vsak teden je na vrsti kdo drug, od sodnikov, zdravnikov, zaposlenih v javnem sektorju in tako dalje. Ni ga področja, kamor se ne bi usmerilo pet minut jeze medijskega prostora, zaradi česar ljudje verjamejo, da so stvari slabše, kot v resnici so in zaradi česar tudi niso več pripravljeni zaupati politikom in za vse mislijo, da so enako slabi. Potem vedno nižja udeležba ne more biti presenečenje. Sicer pa je ob tem treba tudi vedno poudariti, da ni nobene garancije, da bi bili rezultati volitev kaj posebej drugačni, če bi se jih udeležili čisto vsi volilni upravičenci.

Ljudmili Novak ni uspelo premagati kandidatke SDS (vir spletna stran NSi)

Pahorjeva zmaga pomeni velik plus SD-ju, ki ga je podprla. Ankete javnega mnenja že kažejo, da je SD prehitela SDS, kar je zanje zelo pomembno, če želijo naslednje leto priti v položaj, da bi sestavili zmagovito koalicijo. V spopadu med SDS in NSi je zmagala Romana Tomc, ki se je v televizijskih soočenjih zelo izkazala. Nekaj gre na račun starih zamer med volivci obeh strank, a je kljub temu dobro vedeti, da je Tomčeva v tekmo vstopila pozneje kot Ljudmila Novak, a vseeno dosegla boljši rezultat, skupaj skoraj dvakrat večjo podporo.  SLS v tej tekmi ni dobila nič, kar mora zanje biti razlog za veliko skrb. Politična desnica je skupaj dosegla zelo slab rezultat, tam okoli 20%, vendar temu ne bi pripisoval preveč pomena, saj je veliko njihovih volivcev glasovalo za Pahorja, na državnozborskih volitvah pa njega ne bo.  Po drugi strani je Majo Makovec Brenčič vsaj po  mojem mnenju, razen tiste pripravljenosti, proti dnu povlekla padajoča podpora SMC-ju. Ta stranka bo imela še velike težave, če bo hotela na naslednjih državnozborskih voltivah doseči boljši rezultat. Prejšnjega ne bo več dosegla. Če je Boris Popovič testiral svoj doseg na državni ravni, potem z rezultatom ne more biti ravno zadovoljen. Privrženci Andreja Šiška so bili zelo glasni v svojih napovedih, a se je izkazalo, da spletne ankete, kjer odloča, kdo ima več gorečih privržencev, ne predstavljajo realnosti. Je pa Šišku uspelo v javnost lansirati svoje ideje, kar je tudi uspeh.

Na koncu še Marjan Šarec. Dokazal je svojo privlačnost, toda, ali je res kandidat za naslednje državnozborske volitve, tega vedeti ne morem. Če bo to storil, bo vsekakor imel velike možnost, a da bi to storil, bo moral imeti tudi politično stranko. Vprašanje, če se Slovenci instant strank že niso naveličali.

In še k moji napovedi izpred meseca dni:

V prvem krogu Borut Pahor 45%, Marjan Šarec 20%, Romana Tomc 12%, Ljudmila Novak 10%. V drugem krogu Pahor 65%, Šarec 35%.

Mislim, da nisem veliko zgrešil. Podcenil sem Pahorjevo podporo in nisem računal, da bo Romana Tomc tako prepričljiva.  Najbolj sem se zmotil pri Marjanu Šarcu, za 5%.

Se vidimo v drugem krogu, kjer bo Borut Pahor nesporen favorit, saj ni pričakovati, da bi volivci Ljudmile Novak in Romane Tomc množično podprli Marjana Šarca, katerega so označili za pripadnika trde levice. Pahor je zanje pač manjše zlo.