Igor Lukšič o tem, kam gre Slovenija

To me spominja na Jezusov sprejem v Jeruzalemu in na kasnejše križanje. Množice te en dan slavijo, drugi dan te uničijo:

Igranje moralne avtoritete je v politiki kratkega daha. Kdor bi to rad počel, bo plesal eno samo poletje ali manj. Takšni, ki bi radi igrali to vlogo, ki si jo »javnost« tako želi, so samooklicane lahke tarče. Najbolj čistega človeka populus najprej visoko dvigne, potem pa zahteva njegov linč in uživa v mukah, ko se ga cvre na ražnju ali pribija na križ. Samo naivni politik si takšno vlogo lahko umisli kot edino ali prvenstveno politično držo! Ker ne traja dolgo. Branje Biblije tu morda lahko pomaga.

Ne, ni vsa krivda v politiki. Ne bi se strinjal niti s tem, da je krivda v našem statusu na pol kolonije velikim centrom sveta. Nismo tako ubogi, tako nemočni, da ne bi mogli bolj krojiti lastne usode in pogosto se izgovarjamo na zunanje dejavnike, da bi prikrili lastno odgovornost.

Vemo, da bi nekaj več, mori pa nas, kako. In jasno nam je, da ne s temi ljudmi, ki kandidirajo in še manj s temi, ki so izvoljeni. In to vedno znova. In znova. Predsednik ni izjema. Izvoljeni predsednik je ravno najboljši izkaz tega nasprotja med velikopoteznimi željami na eni strani in nikakršno pripravljenost za dolgoročno delo na rezultatu spremembe v skupnosti in v lastnem ravnanju. Predsedniška funkcija v Sloveniji je izpraznjena, ker populus noče močne politike: noče zavestne dejavnosti vsakega posameznika in skupnosti usmerjene v dobrobit vseh.

Politika je čedalje večje blato. Po mojem zato, ker pristajamo vsi skupaj na mic po mic polkolonialni status, v katerega nas silijo veliki centri moči po Evropi in njihovi kolaboranti doma. Kljub gospodarski rasti, nam ni temu primerno bolje. Kljub temu, da imamo lastno državo, je ne uporabljamo na polno za dvig kvalitete življenja vseh ljudi. In tu ima ljudstvo prav. Politika premalo naredi za ljudi. Pri tem pa ljudstvo pozablja pa, da ljudje premalo naredijo za politiko. Moč države domuje v trdnosti samozavestnega posameznika.

Problem imamo. Vemo, koga sovražimo in teh je mnogo. Tiste, ki smo jih včeraj kovali v zvezde, danes že zavračamo in iščemo novih rešiteljev. Nekaj jih je med nami, ki imajo rešitelja že vse od osamosvojitve dalje in jih zastruplja s svojim sovraštvom. Problem je v tem, da smo premalo pozitivni. Da preveč iščemo napake in premalo rešitve. Da z negativnostjo odganjamo tiste, ki bi kaj dobrega storili, a nočejo končati na grmadi, na katero jih bomo neizogibno zabrisali z obtožbami, da so pokvarjenci in lopovi, v najboljšem primeru pa samo bedaki. Problem je, ker smo v tem sovraštvu  razdeljeni v majhne skupine, ki vsaka zase misli, da so večina, ko so v resnici daleč od tega. Zaradi tega imamo občutek, da je vse slabše, kot v resnici je.

Verjamem, da zrela demokracija potrebuje več stabilnosti, manj novih strank in obrazov, ki se pojavljajo ob vsakih volitvah. Potrebujemo več zaupanja in manj nasprotovanja. Potrebujemo manj napadov in več predlogov, kako spreminjati državo na bolje.

Ne pravim, da je treba opustiti kritiko. Toda, neka mera mora biti. Zdaj smo vse preveč negativni, s tem pa problemov ne rešujemo, ampak jih samo še poglabljamo.

Advertisements