Pohod varnih prostorov in zaton odprtosti na univerzah

‘Naloga univerze je, da uveljavljena prepričanja in vrednote mladega človeka postavi pod vprašaj,’ je v Delu zapisala Jela Krečič.

V ZDA je to vedno manj tako. Pojavljajo se varni prostori in preganja se ideološko napačne poglede. Nasilni protestniki skušajo preprečiti predavanja, ki jim niso po volji, pogosto z obtožbami fašizma in rasizma. To je seveda narobe. Če so zamisli slabe, jih je treba racionalno premagati in potem, niso vse misli, s katerimi se ne strinjamo, že v osnovi slabe. A zdi se, da je vedno bolj tako, da se vrednot in prepričanj študentov ne sme postavljati pod vprašaj, da se jih mora zavijati v vato in se temu morajo profesorji prilagajati. Lahko si mislimo, kako je potem konservativnim ali libertarnim študentom, ki bolje da molčijo, če ne želijo postati žrtev obtožb.

V tem trendu je ključno opozoriti predvsem na to, da je študentom pri svojih pritožbah uspelo uveljaviti svoja čustva kot ključni arbiter: če me študijska snov kakorkoli užali ali prizadene, je to napačna študijska snov. Univerza je bila od svoje ustanovitve prostor uma, prizorišče, kjer mlad človek svoje predpostavke, uveljavljena prepričanja in vrednote postavi pod vprašaj, kjer trči ob neprijetne življenjske ali politične resnice in dobi konceptualni aparat, da o njih razmisli. Kopernikovo odkritje, da zemlja ni središče sveta, je bilo prav gotovo žaljivo predvsem za pripadnike religije, a posledic te znanstvene revolucije verska čustva pač niso mogla preprečiti. Darwinovo odkritje, da je homo sapiens ena od vrst, ki je nastala po evolucijskih principih, je bilo prav tako žaljivo za marsikoga, a se je znanost lahko požvižgala na takšna čustva.

Upam, da iz ZDA tega ne bomo uvozili. Posledica so namreč lahko le bolj omejeni, v svoj svet zaprti mladi ljudje, nesposobni pod vprašaj postavljati svoje poglede in nesposobni spreminjanja mnenj, hkrati s tem pa tudi ne mirnega sobivanja z drugače mislečimi.

Tudi v širšem družbenem smislu je takšna občutljivost nevarna, pa čeprav naj bi izhajala iz skrbi za drugega. Če nič drugega, pri naraščajoči senzibilnosti kmalu ne bo stvari, ki bi jo človek lahko izrekel, ne da bi nekdo njegovi izjavi pripisal zlonamernost, saj o vrednosti izjave odloča le čustvo »žrtve«. Ironija je naposled v tem, da bomo v imenu boja za enakost in toleranco postali nestrpna in paranoična družba, v kateri kmalu ne bo mogoče reči nič drugega kot: »Užaljen sem!«

Doba nenehne zgroženosti je že tu. Vsak dan se zgražamo nad kom in iz najmanjših napak delamo velike zgodbe. Temu so krivi tako mediji, kot posamezniki na družabnih omrežjih in rzani aktivisti, ki potrebujejo nenehno razburjenje. Prav zaradi tega je v nevarnosti svoboda izražanja, kajti marsikaj se da zapakirati pod sovražni govor in preganjati.

Advertisements