Nekaj je tem, ki prevladujejo v resnih medijih. Obsedeni so s politiko, gospodarstvom, potem pride šport. Tragedije dobivajo prvo mesto. Večina poročanja je negativna, razen ko gre za šport, seveda. Kultura je skrita v ozadju in je nepomembna.
“Seveda se veliko pogovarjamo s kolegi, predvsem tudi veliko o tem, kaj se je zgodilo z našo publiko in zakaj se več ne zgodijo razprodane predstave. Verjetno ste videli pred slabim mesecem veliko kolono več tisoč ljudi, ki je čakala na vstopnice pred zagrebškim HNK. Tam so vse predstave tedne, mesece vnaprej razprodane, ne le baletne, ampak tudi dramske. Podobno je po vsej Evropi in po vsem Balkanu,” pravi Robert Waltl, direktor Mini teatra. Pa pri nas? “Drznem si trditi, da je slovensko gledališče eno najboljših gledališč v širši regiji. Žal pa je Slovenija v širšem okrožju, verjamem, edina država, kjer niso razprodane celo največje uspešnice. Ravno včeraj sem slišal, kako slabo se prodajajo vstopnice za silvestrsko Labodje jezero v naši osrednji baletni hiši. Kam smo torej prišli? Kako je to mogoče? Labodje jezero! Silvestrska predstava! In niso karte razgrabljene? Kaj torej sploh lahko ponudimo slovenski publiki, da bi pridobili njen interes?”
Je ob poročanju medijev čudno, če veliko, ne, če večina misli, da so stvari slabše, kot v resnici so? Med nami živijo ljudje, ki verjamejo, da so po koruciji na slabšem kot prebivalci Nigerije. Da je več kršitev človekovih pravic kot v kakšni arabski državi. Da je vse zanič, nič ne deluje. Da so edino športni dosežki nekaj, kar jih lahko razveseli. Čeprav od njih v resnici razen nekaj hipnega zadovoljstva nimajo nič.
Vedno znova premlevamo iste politične probleme, iste pradavne razkole, nikoli pa recimo kakšne knjige. Mar ni nobene kvalitetne literature? Mar ni nobene predstave v gledališču, o kateri bi se lahko ravznele strasti? Mar nobeno umetniško delo ni toliko vredno, da bi dobilo drugo ali tretje mesto v osrednjem televizijskem dnevniku? Ne moremo iz nobenega pisatelja narediti zvezde, kakor zvezde (v negativnem smislu) delamo iz politkov?
Ne more biti, da so vsa velika dela že bila ustvarjena in da nas večina kulturo pozna kot nekaj zgodovinskega. Saj veste, Cankar je nekaj napisal davno tega. Knjige pišejo tudi danes in ni vrag, da katera izmed njih ni izredno dobra. Toda, kako naj ljudje to vedo, če niso že knjižni molji, če jim nihče ne pove. Če jih nihče ne opozori. Če je vsaka neumnost, ki jo kak politik izreče, bolj pomembna od nove knjige, ne glede na kvaliteto. Če se oddaje o kulturi začnejo tam nekje po enajsti, da jih slučajno kdo ne bi videl in so zapisi o kulturi potisnjeni na zadnje strani časopisov, da jih slučajno kdo ne bi prebral.
Kaj storiti? Mediji bi morali prenehali z nenehnim iskanjem slabega, ko kar tekmujejo, kdo bo poročal kaj bolj grozljivega ali neumnega. Zato tudi toliko govorijo o Trumpu, čeprav se v ZDA ne godi nič posebnega, razen da človek vsakih pet minut izjavi kaj butastega. Zato poneumljajo ljudi z resničnostnimi šovi. Mediji bi morali začeti v ospredje tiščati druge zgodbe, tudi kulturo. Vem, to je težko. Neumnosti se prodajajo, zgražanje je privlačno, Murkova izjava privabi več gledalcev, kot citat iz nove knjige. A vseeno, nekaj bi bilo treba vsaj poskusiti.
One thought on “Kultura na zadnjih straneh časopisov”
Komentarji so zaprti.