Francoski predsednik Emmanuel Macron bi najraje vedel, da bi se Afričani metali na kolena pred svetom in priznali, da so trgovci s sužnji v Libiji pač Afričani in da to nima nič s francoskim posredovanjem v tej državi.

Med svojim govorom v Burkini Faso, je izgubil živce, potem ko je dobil vprašanje o francoski odgovornosti za razmah suženjstva v Libiji. ‘Pokažite mi Francoza, Belgijca, Nemca, ki tihotapi (ljudi) med Nigerijo in Libijo. Takšna oseba ne obstaja,’ je dejal. ‘Te dni v Afriki Afričani druge Afričane delajo za sužnje, to je realnost.’

Vprašanje, ki ga moramo psotaviti je, ali je bilo pod Gadafijem v Libiji toliko suženjstva, kot ga je zdaj. Odgovor je ne. Do kaosa je prišlo po posredovanju tujih sil, med katerimi je Francija imela vodilno vlogo. Torej, odgovornost za razmah suženjstva v Libiji nosi tudi Francija. Da, seveda, Afričani nosijo del krivde, toda če uničiš en režim, potem pa se umakneš, ne da bi poskrbel za obnovo in stabilnost, si kriv za posledice.

Kaj je lekcija libijske katastrofe? Nikar zaupati zahodnim politikom, aktivistom, novinarjem, ko začnejo rušiti katerokoli oblast že. Nikar jim verjeti, ko zagotavljajo svojo privrženost svobodi, človekovim pravicam, osnovnemu človeškemu dostojanstvu. Imajo drugačne interese in ni jim mar, če celotne države sesujejo v prah. Da, res znajo lepo govoriti, točiti solze ob zločinih režima in vpiti na ves glas, kam je šla človečnost, a potem, ko je odstranjen nasprotnik, jim ni več mar, kakšne so posledice. Tudi če to pomeni razmah trgovine z ljudmi.

Libija je pod Gadafijem, ki je nedvomno bil diktator, uživala najvišji standard na kontinentu. Zdaj prodajajo sužnje po nekaj sto evrov po človeku.