Vladimir Putin je nesporni favorit ruskih predsedniških volitev. Ankete javnega mnenja mu pripisujejo izredno visoko podporo in tudi če tem anketam ne zaupate, je po zdravorazumskem premisleku enostavno priti do zaključka, da je njegova podpora visoka. Za to je več razlogov.

A najprej k anketam javnega mnenja. Po tej anketi z zadnjim rezultatom z dne 17. decembra, bi za Putina glasovalo 69%. Sledi mu Žirinovski z 8%, potem je na vrsti Zjuganov s 3%. Ksenija Sobčak ima 2%, Grigorij Javlinski 1%. Alekseju Navalnemu, ki mu ne bodo dovolili nastopiti na volitvah, po tej anketi niso merili podpore. Po tej anketi, ki je nekoliko starejša z datumom 4 decembra, bi Navalni dobil 3%. Tudi druge, še starejše ankete, mu ne pripisujejo višje podpore.

Res je, po spremljanju ruskih medijev se počasi začneš bati, da ti bo Putin splezal izpod postelje ali začel trkati po oknu, toliko govorijo o njem. Zdaj najavlja svojo kandidaturo, zdaj govori v tovarni, zdaj poročajo o tem, kaj so rekli na nekem sestanku, potem razpredajo o velikih premikih, ki jih je prinesla Putinova doba. Tega je toliko, da je verjetno kontraproduktivno. V časih, ko je na spletu enostavno širiti svoja sporočila, tudi nenehna propaganda v večjih medijih, predvsem na televiziji in v časopisih, ne more več popolnoma zakriti nasprotnih mnenj. V Rusiji seveda obstaja dovolj alternativnih medijev, imajo pa tudi družabna omrežja na spletu ali bloge, tako da je mogoče sporočila spravljati med ljudi. Mogoče ne v vsako zakotno rusko vas, kjer živi nekaj babic in dedkov, po večjih mestih pa zagotovo.

Kot dober primer, kako nenehna medijska propaganda ne deluje vedno, bi nam morale služiti ameriške predsedniške volitve. Po Donaldu Trumpu so tolkli vsak dan. Toliko blata, kot so nametali nanj, niso še po nobenem politiku, a to ni preprečilo njegove zmage. Kaže nam to, da živimo v svetu, kjer prevlada v medijih ne pomeni več avtomatsko zmage.

Zakaj je Putin nesporni favorit? Dobro, nekaj so mediji. Toda, še bolj je pomembno, kaj Putin predstavlja in kakšne nasprotnike ima.

Po katastrofi Jelcinove dobe, po ponižujočem propadanju velike ruske države, je Putin prinesel ponoven vzpon. Ljudje se tega zavedajo. Da, vse ni dobro, ogromno je problemov, a marsikaj je šlo na bolje. Gospodarstvo se je okrepilo, brezposelnost je nizka. Kljub temu je njegova podpora v začetku desetletja začela počasi upadati. Kar jo je znova pognalo višje, je spopad z zahodom. Ljudje so razumeli, da so sankcije nepravične in da so šoki prišli zaradi zunanjih napadov. Zaradi nenehne, histerične gonje v zahodnih medijih, jim je tudi jasno, s kom imajo opravka in kaj jim sledi, če bodo ti ljudje v Rusiji uspeli sprožiti kakšno barvno revolucijo. Beda in obup, kot v Ukrajini ali Libiji. Putin je v tem kontekstu pač branik proti zunanjim sovražnikov in to mu samo koristi.

To je tudi razlog, zakaj liberalni kandidati ne uživajo veliko podpore. V trenutku, ko zahodni mediji začnejo promovirati katerega izmed njih, se mora Rusom začeti obračati želodec.

Je to težko razumljivo? Bi v Sloveniji ljudje podprli kandidata, ki bi ga zaradi medsosedskih sporov začeli podpirati hrvaški mediji, češ da bo prinesel boljše odnose med državama? Skoraj zagotovo ne. Poglejmo si Ksenijo Sobčak. Krima ne bi vrnila Ukrajini, bi pa izvedla nov referendum, kjer bi se prebivalci  izjasnili, kaj hočejo. V resnici to niti ni tako slabo stališče, ampak pomislimo, če bi Slovenci podprli kandidata, ki bi rekel, da moramo popustiti Hrvatom glede Piranskega zaliva. Kaj bi se zgodilo? Jasno je, da popuščanje zunanjim sovražnikom ne more prinesti visoke podpore doma.

Zahodni mediji vsakega kandidata, ki ga podprejo, obsodijo na nepomembnost.

Potem je tu Žirinovski. Žirinovski ima svojo privlačnost, a tudi strop podpore. S skrajno nacionalističnimi izjavami, z nastopi v medijih, kjer se včasih obnaša kot klovn, težko doseže boljši rezultat. Povrhu je na sceni že zelo dolgo, tako da ga ljudje poznajo in ne more več presenetiti ali prepričati. Seveda, lahko zaigra na čustva Rusov, ki bi želeli vojaško posredovanje v Donbasu, kjer vsak dan bombardirajo uporniška mesta in vasi. Marsikdo je razočaran nad Putinom, da nič ne stori, a ker je imel do zdaj v zunanji politiki še vedno prav in se je njegova potrpežljivost obrestovala, hkrati pa je bil pripravljen uporabiti tudi vojaško silo, kakor v Siriji, nezadovoljstvo razvodeni. Upam si trditi, da zaradi tega veliko nacionalistov raje podpre Putina, kot bi Žirinovskega.

Kje so komunisti? Komuniste je dolgo časa predstavljal Genadij Zjuganov, a na teh volitvah bo drugače, presenetljivo celo. Njihov kandidat niti ni član komunistične partije. Pavel Grudinin je direktor uspešnega sovhoza, poslovnež, ki ustvarja svoj privatni komunizem na obrobju Moskve. To je za komuniste pogumen, a hkrati nujen korak, kajti Zjuganov, podobno kot Žirinovski, ni mogel več presenetiti, niti prepričati novih volivcev. Grudinin jih lahko.

Po mojem mnenju lahko prav Grudinin doseže drugo mesto na ruskih predsedniških volitvah.  Kritizira lahko razmere v Rusiji in celo Putina, ne da bi izpadel kot tuji plačanec, ob tem pa ponudi alternativo, ki jo je sam preizkusil v svojem zavodu, ki sicer nosi ime Lenina. V Rusiji vsekakor je dovolj nezadovoljstva, da je prostor za opozicijskega kandidata, a ta mora nagovoriti njihove želje in jih hkrati prepričati, da ima sposobnost voditi državo.

Pozor, zahodni mediji bodo naredili vse, da bodo ruske predsedniške volitve predstavili kot nelegitimne, nepoštene. Svojega ljubljenca so že našli v Navalnem, ki nima nikakršnih možnosti, sploh pa zaradi poneverbe ne bo smel nastopiti na volitvah. To je nepomembno, saj le potrebujejo nekoga, s katerim lahko mahajo, češ, Putin se boji edinega pravega konkurenta.  To je tudi razlog, zakaj vam nihče ne predstavlja drugih kandidatov, drugih opozicijskih sil, zakaj vam niti o programu Navalnega ne povedo skoraj nič. Ker je vse le manipulacija, s katero se javno mnenje na zahodu obrača proti Rusiji in s tem lažje prodaja ameriško orožje in plin Evropejcem, v Rusiji pa skuša vnašati čim več nemira. O drugih kandidati vam ne poročajo tudi zato, ker jih resnično politično stanje v Rusiji sploh ne zanima. Le obraze potrebujejo za svojo medijsko vojno in ena najbolj priljubljenih predstav, ki jo igrajo zahodnemu občinstvu, je tista o boju zlohotnega diktatorja proti energičnemu in pokončnemu opozicijskemu voditelju, ki na čelu množic maršira proti policijskim silam režima.