Včeraj sem gledal posnetek pogovora s kandidatom komunistov na ruskih predsedniških volitvah, Pavlom Grudininom. Čisto spodoben intervju, ki ga je na državni televiziji  opravil Vladimir Solovjov. Debata je šla o tem in onem. Solovjov, ki se ima za ruskega konservativca, podobnega ameriškim republikancem, je v komunističnega kandidata vrtal, kako misli storiti vse, kar obljublja in ali ne namerava vrniti Sovjetske Zveze.

Grudinin je že 22 let direktor v kmetijskem sovhozu na obrobju Moskve in mu ta izlet v politiko ni prvi, saj je že bil poslanec v moskovski Dumi. Iz razgovora je bilo mogoče razbrati, da mu je vzor razvoja Norveška. Uvedel bi progresivno obdavčitev, oligarhe silil, da svoj denar nalagajo doma, dobičke državnih naftnih podjetij bi dajal v proračun. Na Sovjetsko Zvezo gleda pozitivno, čeprav priznava napake, malo se je v pogovoru izmikal nekaterim odgovorom. Tako mi ni uspelo izvedeti, kakšen je njegov odnos do cenzure; bilo bi mu enostavno odločno reči, da temu nasprotuje.

Grudinin je resen kandidat, ki že ima kadre za predsedniško administracijo.

V ruskih predsedniških volitvah se napoveduje kar nekaj kandidatov, ki bodo skušali trenutnemu predsedniku, Vladimirju Putinu, odvzeti čim več odstotkov. Seveda morajo izpolnjevati pogoje, ki niso nič kaj posebej drugačni, kot pri nas, le da so pri njih številke zaradi večjega prebivalstva primerno višje. Kandidirati je mogoče s podporo politične stranke v državni Dumi, s podporo registrirane politične stranke izven Dume in s 100000 podpisi ali kot neodvisen kandidat s 300000 podpisi podpore. Mogoče Aina Gamzatova iz Dagestana, žena muftija Dagestana in voditeljica medijskega podjetja Islam.ru, ne bo uspela zbrati dovolj podpore za svojo kandidaturo, a to  nam kaže, da je v Rusiji vsekakor mogoče, kakor pri nas, poskusiti. Tudi če si muslimanka. Pove nam še nekaj več. Da Rusi imajo izbiro.

Prav neumno je, kako nam ruske predsedniške volitve večinoma predstavljajo v medijih. Tam je neizogibni zmagovalec (kar skoraj zagotovo tudi bo, a iz drugih razlogov), zaradi nedemokratičnosti ruskega režima, Vladimir Putin, zoperstavi se mu samo človek, ki ga niti na volitve ne pustijo, Aleksej Navalni. Mogoče se tu in tam spomnijo še na Ksenijo Sobčak. Kdor nima interesa in se sam ne potrudi izbrskati, kakšno je politično stanje v Rusiji, pride do zaključka, da je tam daleč na vzhodu država, kjer morajo ljudje na nepoštenih volitvah le potrditi diktatorja. Dlje že ne pride več in mediji tudi naredijo vse, da ne more. Vse zgodbe o resničnih manipulacijah, kakor na primer na Kavkazu ali  o medijski pristranskosti, padejo v isti koš s čisto spodobnimi, poštenimi volitvami po večini države in alternativnimi glasovi v medijih in iz njih nastane ‘diktatura’. Konec zgodbe.

Kaj bi poročali o drugih kandidatih? S tem bi lahko ustvarili napačen vtis. Kaj bi se ukvarjali s političnimi programi? Bolje je vse predstaviti črno belo, skrajno poenostavljeno.

Te dni smo lahko spremljali dogajanje v Iranu. Ne vem veliko o Iranu. Rusija me zanima, naučil sem se dovolj dobro rusko, da lahko spremljam njihove medije. Poučil sem se o ruski zgodovini, naročil knjige (ne, ne Ane Politkovskaje, ki vam  jo vsak, ki ima pet minut časa in zelo malo pojma, skuša vsiliti), celo v Rusiji sem bil. Našel sem si številne vire, ki jim zaupam.  Zaradi tega vsaj približno vem, kaj se v Rusiji godi. Če ne drugega, kateri kandidati so na predsedniških volitvah resni in kateri ne. Navalni, nacionalist mimogrede, kar vam seveda ne bodo povedali, to že dolgo ni več.

In si mislim ob poročilih o Iranu, to je tako kot v Rusiji. Predstavljeno je, kot da gre za upor množic proti zatiralskemu režimu, ki ga vodi neizvoljeni veliki vodja. Nič bolj poglobljeno. Kaj bi o tem, da imajo v Iranu volitve. Na zadnjih predsedniških je sodelovalo 40 milijonov ljudi. Nič o tem, da obstajajo razredne razlike, da tokrat protestira nižji sloj, medtem ko je bila zelena revolucija leta 2009 na ramenih srednjega. Malo o tem, da so za težave iranskega gospodarstva (ki trenutno raste z veliko hitrostjo, mimogrede) lahko krive tudi sankcije.  Nič o tem, da tudi če je res, da so ženske drugorazredne državljanke, ni primerjave s Saudsko Arabijo. V iranskem parlamentu je 8% poslank. Kaj bi se pretirano ukvarjali s tem, da predsednik Rohani vodi neoliberalno politiko, ki ima seveda posledice. Bolje prikazovati posnetke bahrajnskih protestov in se pretvarjati, da gre za Iran in napadalce na policijsko postajo, ki so pri tem izgubili življenja, po nekem čudnem ključu prišteti žrtvam režima.

Stvari so tudi v Iranu, zapletene, ne črno bele.  Mediji po zahodnem svetu in tudi pri nas, predvsem s prepisovanjem iz ameriških virov, skrbijo da ljudje niso deležni bolj poglobljene predstavitve.

To me, moram priznati, zelo jezi. Namesto, da bi skušali svet predstavljati čim bolj pošteno, mediji večinoma skušajo z manipulacijami prestaviti popačeno sliko, ki mora biti čim bolj preprosta, da jo večina razume. To ne velja samo za dogodke izven meja posamezne države, tako je tudi doma, kjer poteka boj med različnimi političnimi strankami, ideologijami, interesi in kjer se veselo laže in zavaja. V Sloveniji in v Nemčiji, kjerkoli.

Kaj storiti, če želite izvedeti resnico? No, včasih je to zelo težko. Sploh, če si niste najbolj domači s spletom in če ne znate tujih jezikov.  Najprej je seveda nujno razmišljati z lastno glavo, se zavedati, da ima vsak avtor svoje vrednote, svoje poglede na svet in da imajo večji mediji tudi lastnike, ki zahtevajo točno določeno poročanje. Treba je spremljati čim več in tehtati. Iskati je treba vire, ki jim lahko zaupamo in na žalost to večinoma niso mainstream mediji, ki drugače toliko grmijo proti lažnim novicam. Nujno se je treba tudi nasloniti nazaj in počakati, ne takoj verjeti. Čas pokaže več, kot vse sladke besede in obljube. Recimo, stanje v Libiji vam pove vse o tem, koliko lahko zaupate zahodnim voditeljem, da jim je mar za ljudi v Iranu. Če bi bili tako človekoljubni, bi že zdavnaj Libijo dvignili v blagostanje.

Na žalost smo v marsičem omejeni. S časom, energijo, znanjem. Ko bi potrebovali resne in iskrene medije, le teh nimamo, kar nas omejuje v poznavanju sveta. Tega, se bojim, docela ni mogoče odpraviti, tudi če se zanimate in vam ni kot večini prebivalstva, prva skrb dogajanje v Reki ljubezni ali na Kmetiji. Soočiti se moramo s tem, da vsega pač ne moremo vedeti.