V začetku tega leta je ruski časopis Kommersant razkril, da je 31. decembra prišlo do minometnega napada na rusko oporišče v Hmeimimu. Pri tem bi naj po poročanju Kommersanta bilo uničenih 7 letal in ubitih več vojakov. Rusko obrambno ministrstvo je napad potrdilo, prav tako smrt dveh vojakov, zavrnilo pa navedbe o večji škodi. Toda, škoda je vsekakor bila storjena, saj se je napadalcem uspelo pretihotapiti dovolj blizu oporišča, da so lahko izvedli napad, ker pa je šlo za minometni napad, ruska protiletalska obramba ni bila sposobna zavarovati oporišča.

Bolj se je izkazala pri napadu na oporišči v Hmeimimu in Tartusu, ki je sledil 6. januarja z brezpilotnimi letali. Brezpilotnike so ali sestrelili, ali prisilili k pristanku, kjer so potem neuničeni prišli prav pri analizi. Medtem ko sama konstrukcija ni bila nič posebnega, je bilo v njih vgrajene nekaj zelo zahtevne tehnologije, kar kaže na bolj sposobne naročnike napada.

Lahko verjamemo, da so napadalci sirski uporniki in teroristi. Posebej Islamska država se je izkazala sposobno uporabljati brezpilotna letala v svojih operacijah; v vojni so si nabrali kar precej znanja. Toda, oba napada kažeta, da nekdo želi na vsak način Rusom prizadejati izgube in ta nekdo bo že težko Turčija, kot so domnevali nekateri. Da, Turčija podpira del upornikov v Siriji in turški predsednik Erdogan je sposoben zelo hitro narediti popolni obrat v zunanji politiki, toda ta trenutek je v turškem interesu, da se mirovna pogajanja nadaljujejo in da se ohranja dialog z Iranom in Rusijo. Turki so tudi še vedno v slabih odnosih z zahodom in si ne morejo privoščiti zaostrovanja z Rusijo, ker bi s tem končali obkroženi s sovražniki.

Naročnik napada bi seveda želel, da sum pade na Turčijo.

Zelo verjetno je, da če ne že ameriška predsedniška administracija pa vsaj deli ameriških obveščevalnih služb ali oboroženih sil, skušajo Rusom v Siriji povzročiti čim več škode. Rusko posredovanje se je namreč izkazalo za popolen uspeh, saj je omogočilo preživetje in zmago vladnih sil, ob minimalnih ruskih vojaških uzgubah, hkrati pa se je amerišk vpliv skrčil na kurdska območja, kjer pa je tudi ogrožen. Sodelovanje oblasti v Iranu, Turčiji, Iraku in Siriji ne napoveduje lepe prihodnosti Kurdom in ti bodo morali najti nek način, kako preprečiti skupno ofenzivo teh držav, kar pa pomeni tudi, da bodo morali dobro premisliti, če želijo sodelovati v ameriških načrtih za regijo.

Napadi, kakršen je bil tisti na rusko oporišče v Hmeimimu, se bodo bržkone nadaljevali. Razlogov je več. Američani bodo hoteli Rusom prizadeti izgube, pri tem pa seveda ne bodo tvegali svojih vojakov. Le orožje in informacije bodo dali teroristom, za življenja katerih jim ni mar. Rusi ne bodo reagirali z napadom, niti prikritim ne, na ameriške cilje, ampak bodo vztrajali pri svoji strategiji, da počasi meljejo upornike v Siriji. Do zdaj se je izkazalo za pravilno, da je bolje utrpeti majhne izgube, doživeti kakšen poraz, a na koncu zmagati vojno. Rusi tako niso pretirano reagirali na turško sestrelitev njihega letala in posledično lahko zdaj po spremenjenih razmerah v Siriji in v odnosih med Ankaro in zahodom, uživajo posledice.

Kaže nam to na način delovanja ZDA in Rusije. ZDA so še kako sposobne umazanih potez, celo podpore teroristom, če menijo, da jim to koristi. Zaradi tega nihče ni ustavljal toka skrajnežev preko Turčije v Sirijo in zaradi tega je orožje namenjeno zmernim upornikom ‘slučajno’ končalo v rokah skrajnežev. Ker je bila Islamska država uporabna, so jo tolerirali, četudi so s tem povečali tveganje terorističnih napadov. To ni nič novega. Spomnimo se, da so nekoč podpirali bin Ladna v boju proti Sovjetom. Gre za popolno brezobzirnost in vidimo lahko, kako malo so tem ljudem, ki vodijo ZDA, vredna človeška življenja. Po drugi strani se Rusi zavedajo svoje šibkosti in se izogniti večjemu konfliktu. Zavedajo se, da morajo uničevati teroriste, ki so sposobni napade izvesti tudi v sami Rusiji. Zavedajo se tudi, da lahko zmagaš vojno, če se držiš programa, če neumorno, četudi počasi, napreduješ proti svojemu cilju in se ne oziraš na napade, katerih namen je sprožiti reakcijo. Prav to se je zgodilo v Siriji.

Zavedati se moramo, da bo z upadanjem ameriške moči nevarnost zelo umazanih potez njihovih vladarjev vsak dan večja. Tarče ne bodo samo Rusi, ampak tudi Kitajci, ali celo zavezniki, vse s ciljem, da bi se ohranilo ameriški vpliv. Barvne revolucije, vojne, podpora skrajnežem, medijske manipulacije, rožljanje z orožjem, gospodarski pritiski, ustvarjanje kaosa, vse to bo na meniju.