Nikar podcenjevati severnokorejskega režima. V svojem ravnanju, predvsem pri razvoju jedrskega orožja, je še kako racionalen. Tako se gre povsem strinjati z ruskimm predsednikom Vladimirjem Putinom, ki je v četrtek novinarjem povedal, da’ verjame, da je gospod Kim Džong Un dobil to rundo. Ima jedrsko orožje in raketo z dosegom 13000 kilometrov, ki lahko doseže vsak kraj na zemlji, ali vsaj ozemlje svojih potencialnih nasprotnikov.’

Čeprav se rožljanje z orožjem in primerjanje moči jedrskih gumbov zdi otročje, je v ozadju preračunljiva igra. Severni Korejci želijo zagotoviti preživetje režima, saj posedovanje jedrskega orožja skoraj povsem onemogoči vojno. Trump, po drugi strani, predvsem prodaja ameriško orožje in se skuša prikazati kot odločen voditelj tistim Američanom, ki ga še podpirajo. Hkrati s poudarjanjem te grožnje krepi potrebo po ameriški prisotnosti v regiji, ki pa je Američanom potrebna predvsem zaradi Kitajske.

Vojna, ki bi sicer imela grozljive posledice, tako niti ni preveč verjetna.

Da Kim ni manijak, ki bo že jutri začel na sosede metati jedrske bombe, kaže njegovo zadnje zbliževanje z južnimi sosedi. Severna Koreja bo na zimske olimpijske igre v Južno Korejo poslala svoje športnike. Jasno je, da razvoj jedrskega orožja ni usmerjen primarno proti Južni Koreji, saj ima sever na voljo dovolj drugega orožja.

To seveda ne pomeni, da lahko zmanjšujemo brutalnost režima v Pjongjangu. Korejcem lahko le želimo, da se čim prej osvobodijo tiranije. Lahko pa nas je manj strah, da se bo ob vseh gromkih besedah, ki letijo sem ter tja, kaj zgodilo.