Pogovor med liberalno kandidatko za predsednico Rusije, Ksenijo Sobčak in Vladimirjem Poznerjem

Ruske predsedniške volitve se približujejo. Izvedene bodo 18. marca in 31. januar je bil pomemben dan, ko so kandidati, brez podpore stranke v državni dumi, morali predati zahtevano število podpisov centralni volilni komisiji. Tisti, ki so kandidirali s podporo neparlamentarne stranke, so potrebovali 100000 podpisov, tisti brez, 300000. Vladimir Putin je recimo nastopil kot neodvisen kandidat in je potreboval višje število podpisov, ki morajo biti zbrani v vseh ruskih regijah, Ksenija Sobčak manj. Vladimir Žirinovski in Pavel Grudinin sta s podporo strank v dumi postala uradna kandidata že prej. Žirinovski s pomočjo svoje liberalne stranke (v resnici gre za nacionaliste) in Grudinin s komunisti.

Ankete javnega mnenja kažejo na prepričljivo zmago Vladimirja Putina, saj se mu podpora giblje tam okoli 70%, podobna pa bi naj bila tudi udeležba. Pavel Grudinin in Vladimir Žirinovski se gibljeta med 5 in 10%. Ksenija Sobčak, ki se trudi postati prva dama liberalnega tabora, ima le okoli odstotka podpore.

V Rusiji, ne glede na poročanje zahodnih medijev, prva opozicijska sila ni Aleksej Navalni, niso liberalci, ampak komunisti. To dokazujejo napadi na Grudinina. A seveda, kako bi lahko zahodni mediji priznali, da liberalna opozicija ni pomembna in da sistem bolj ogrožajo komunisti? Bolj težko. To bi uničilo njihovo podobo Rusije kot imperija zla, v katerem se pokončni Aleksej na čelu množic bori proti sistemu, a mu ne pustijo nastopiti na volitvah, ker so ga po nepravičnem obsodili poneverbe.

Navalni je nepomemben, Ksenija Sobčak je ta hip tista, ki jo lahko imenujemo za liberalno kandidatko. Za liberalno v vseh pomenih besede, tudi ekonomskem, saj se zavzema za manjšo vlogo gospodarstva v državi, borila bi se proti korupciji, za reformo sodstva in svobodo govora. Grigorij Javlinski, drugi liberalni kandidat, je po mojem mnenju svojo priložnost že imel na preteklih predsedniških volitvah in ga težko označimo za voditelja liberalnega tabora. Tudi njemu sicer ankete kažejo le okoli enega odstotka podpore.

ksenija
Ksenija Sobčak s podpisi za kandidaturo. 105000 podpisov iz 56 regij

 

Sledi nekaj poudarkov iz zanimivega skoraj enournega pogovora med Vladimirjem Poznerjem in Ksenijo Sobčak na ruski državni televiziji in hkrati nekaj mojih misli. Na vprašanje, kako to, da so Ksenijo zdaj spustili na televizijo, je ta odgovorila, da je to posledica spremembe njenega statusa v kandidatko za predsednico in bi bila blokada v nebo vpijoča. Resnici na ljubo, je Ksenija imela nekaj priložnosti v preteklem času tudi v državnih medijih, po drugi strani pa je Pozner priznal, da si jo je želel že prej gostiti, a je bil odgovor nadrejenih ne.

Povedno za Rusijo je, in o tem potekajo debate, ali je demokracija nekaj tujega in nepotrebnega, glede na to, da s tem tipom političnega sistema Rusi niso v preteklosti imeli nobene prave izkušnje. Na to Poznerjevo vprašanje je Ksenija odvrnila, da ‘so najbolj škodljivi pogovori o demokraciji, pogovori o tem, da je pri nas nekaka posebna mentaliteta,’ zaradi česar bi naj demokracija bila nemogoča. Sobčakova misli, da gre za neresnico in verjame, da je potrebno zgraditi sistem, ki se mu bodo ljudje potem privadili. To je pomembno vprašanje. Povsem se strinjam z njo, da Rusi niso nič kaj poseben narod, da ne bi mogli imeti demokracije. Demokracija ni nekaj, kar bi bilo prirojeno zahodnemu svetu, še več, ne smemo političnih sistemov in vrednot enačiti z le nekaterimi državami. Tu se skriva tudi problem številnih držav, ne le Rusije, ki živijo v iluziji, da je vsa modrost sveta skrita v zahodnem svetu, kateremu se morajo prilagoditi in približati, namesto da bi iskali ustrezne odgovore na svoje težave znotraj samih sebe in bi politične sisteme in vrednote obravnavali same zase. Kasneje v pogovoru se izpostavi tudi spopad med zapadniki in slavjanofili, ki  je v jedru tega vprašanja. Ksenija je očitno, kot večina liberalcev, močno usmerjena proti zahodu in ne verjame, recimo, v povezovanje s Kitajsko. Želi biti del evropske civilizacije in Rusije očitno ne vidi kot neodvisnega mostu med Evropo in Azijo.

Pomembna je tudi svoboda govora. Sobčakova meni, da gre pri nezainteresiranosti ruskega prebivalstva do svobode govora (Pozner jo sooči s tem, da je ta med vprašanji, ki tarejo Ruse, šele na 26. mestu) za posledice velike manipulacije in da se ljudje ne zavedajo, da je prvi vzrok številnih ruskih problemov, prav pomanjkanje le te. Izhaja iz tega, da brez svobode govora, in v tem se povsem strinjam z njo, ni mogoče narediti povezave med vsakdanjim življenjem in delovanjem vladajočih. Tako recimo ni mogoče narediti povezave med plačami in potezami oblasti in ustrezno reagirati. Na tem področju ima izrazito negativno mnenje do cenzure in misli, da je stanje v Rusiji mnogo slabše, kot na zahodu. Izpostavi primer filma o ljubezenski zvezi med ruskim carjem Nikolajem drugim in baletno plesalko, ki je sprožil jezne kritike konservativcev. Misli, naivno, da se na zahodu takšne zgodbe ne bi mogle zgoditi, čeprav smo zadnje čase priča številnim pogromom proti, zanimivo, konservativnim mislecem in provokatorjem. V ZDA to vidimo v primerih napadov na konservativne govorce na univerzah, proti katerim se zbirajo ekstremistični protestniki, pripravljeni uporabiti nasilje, da bi preprečili njihove nastope, še hujša pa je gonja proti tako imenovanim lažnim novicam, kar je le pretveza za blokiranje alternativnih pogledov.

Ksenija Sobčak se ima za verno in ne religiozno. Njen odnos do ruske pravoslavne cerkve je povsem sekularen, kar pomeni, da nasprotuje temu, da je to državna cerkev, torej financirana s strani države in s tem zelo močna opora trenutnemu sistemu. Po drugi strani nima interesa, da bi se država vmešavala v notranje zadeve cerkve. Povsem liberalen odnos do vprašanja delitve erkve in države, torej.

Sobčakova nima namena po predsedniških volitvah končati svoje politične kariere, čeprav ji je bržkone jasno, da kakšnega zvezdniškega uspeha 18. marca ne bo imela. Njen odgovor, koliko pričakuje, je zanimiv, saj je njena želja predvsem ta, da postane vodilna oseba liberalne opozicije. Kot je povedala, bi zanjo bil uspeh, če bi dobila 10% in drugi liberalci 1%, ne pa, če bi dobila 10% in drugi 9%. Gre torej za željo poenotiti liberalni tabor.

Ruski liberalci imajo težave z nabiranjem podpore predvsem zaradi svojega odnosa do zunanje politike. V časih, ko Rusijo obkoljujejo in nanjo pritiskajo, ko je NATO s svojim širjenjem na vzhod izdal rusko zaupanje in ko so ZDA podpirale nasilni prevrat v Ukrajini, je navadnemu državljanu težko verjeti ljudem, ki kot Ksenija Sobčak, mislijo da je predsednik Vladimir Putin kriv, da se država nahaja v trenutni mednarodni situaciji. Pri tem ne misli, da ima zahod prav, a Putina še vedno krivi zaradi njegovih reakcij, češ da se je pustil sprovocirati. Govori o potrebi delovati znotraj okvirjev mednarodne politike. To je naivno, saj Rusija znotraj teh okvirjev, ko zahodne države lažejo in zavajajo, celo podpirajo revolucije, da bi dosegle svoje interese, ne more nikoli zmagati. Še več, kot Pozner pravilno ugotavlja, je Rusija prepoznana kot konkurent, ki ga je potrebno ustaviti.

Najbolje ne bo sprejet niti njen napovedan obisk v ZDA, na katerem se bo pogovarjala z ameriškimi uradniki in poslovneži, kako izboljšati odnose med državama. Doma bo to videno kot še en primer izdajalstva s strani liberalnega tabora, po drugi strani pa imajo ZDA svoje interese in noben pogovor tega ne more spremeniti.

Negativno na njeno podporo mora vplivati tudi njeno mnenje, da je pod predsednikom Borisom Jelcinom Rusija uživala več svobode in demokracije. Za ekonomski propad ne krivi njegove vlade, temveč meni, da je bil ta posledica sovjetskega sistema in da je Jelcin potem moral delovati na ruševinah le tega. Priznava napake, ki so bile storjene, toda ko govori o tem, da je bilo to obdobje upanja, katerega zdaj ni več, ne govori proti izkušnjam državljanov, ki so morali iti skozi boleč propad Jelcinove dobe, da bi potem videli  preporod prav za časa Putinove vladavine?

Ksenija Sobčak je resna liberalna kandidatka, omejena v svojem dosegu predvsem zaradi naivnega odnosa do zahoda in Jelcinove dobe. Iskreno povedano, se z marsičem, kar govori, strinjam. Ne na področju ekonomskega liberalizma, a priznam, da  gre za čisto normalno politično pozicijo, vredno razmisleka. Strinjam se predvsem z njenim poudarjanjem svobode govora, demokracije in ji verjamem, ko govori o problemih korupcije in želi delitev cerkve od države. To povedano, nima na predsedniških volitvah nobenih možnosti. To ve tudi sama, a v resnici gre v drugo smer, v poenotenje liberalnega tabora. Verjamem, da pri tem možnosti ima. Toda, dolgoročno, dokler ruski liberalni tabor ne bo odstopil od svojega preveč pozitivnega odnosa do zahoda, večjih premikov ne bo.

Celoten pogovor (v Ruščini):

Advertisements