Od steklih psov desnice do lunatičnega desnega roba

Takole je Marko Crnkovič zapisal februarja:

Govorim o kulturi javnega oglašanja. O podivjani, poniglavi, primitivni kulturi zmerjanja in zamerljivosti. O izgovorih, da je treba po vseh teh desetletjih levičarskega enoumja škartirati politično korektnost in v ta namen suspendirati osnovno vljudnost, da ne rečem civilizacijske norme političnega in medijskega komuniciranja. Prevrednotiti vse vrednote od sociale do kulture. Vse pomisliti in vse povedati. Z domnevno nujno neprizanesljivostjo. Vse je dovoljeno. Ker je demokracija. Resnica boli. Ergo, imamo pravico, da ljudem pljuvamo v obraz in se na vse poserjemo.

S svojim zapisom, v katerem je pozval, da je treba ustaviti ‘stekle pse desnice’, si je prislužil številne napade, toda v veliki meri je imel prav. Del politične desnice, taisti del, ki kot ne dovolj lojalnega označuje celo Žigo Turka, bivšega ministra v Janševi vladi in ki izloča vsakogar, ki dvomi o pravilni usmerjenosti vodje največje opozicijske stranke, je že zdavnaj izgubil vse zavore. Zdi se, da nižje že ne morejo iti v svojih napadih. Vse je dovoljeno. Nič čudnega, če je potem desnici, sploh eni stranki, tako težko doseči večjo podporo med državljani. Težko jih je jemati resno. Bojijo se jih celo potencialni zavezniki, ampak ta strah nič ne koristi, saj na volitvah lahko vsak glasuje, kakor hoče.

Pred dnevi je Crnkovič olajšano zapisal, da je Žiga Turk našel boljšo oznako, ‘lunatični desni rob’.  Dotaknil se je ob tem nečesa zanimivega, tega, kako pomemben je v tej državi v resnici twitter, lahko pa to razširimo kar na družabna omrežja.

Zlasti Twitter je tako za levičarje in desničarje in tiste vmes postal leglo samozadostnega, samozadovoljnega, vase zaverovanega, balončkarskega fanatizma.

…..

Nam na Twitterju se vse to zdi strašansko pomembno. Kot da gledamo najbolj verodostojno in resnicoljubno sliko naše družbe. Kot da je to, kar se dogaja v našem računalniškem in telefonskem balončku, ultimativni dokaz za nujnost ukrepanja pristojnih v realnem svetu.

Splet je postal novo bojišče. Družabna omrežja so pri tem v ospredju, saj je mogoče poceni in preprosto širiti svoja sporočila, napadati nasprotnike, zagovarjati neke rešitve in tako dalje. Če se omejimo samo na twitter, je ta res v veliki meri postal leglo skrajnežev, ki neusmiljeno tolčejo drug po drugem.  Takšnih in drugačnih, da ne bo kdo tega omejil samo na desnico. Opozoril bi, da je twitter postal le še en element razširjenega medijskega bojišča in da so meje med raznimi deli tega bojišča že zdavnaj zabrisane.

To razmišljanje moramo voditi še naprej. Kdor misli, da je zelo popadljiv, konservativno, nacionalistično, desničarsko usmerjen del twitterja le nek frustriran, izoliran izbruh, se moti. Kajti, zelo dobro se vidi, da gre za racionalno usmerjanje neke politične opcije v takšno obnašanje. To se vidi od nastopov poslancev v Državnem Zboru, poročanja z eno politično stranko povezanih medijev, do anonimnih komentatorjev na spletu. Vsi govorijo na zelo podoben način. Napadalno in žaljivo. Tu se nam pokaže, da stanje na twitterju ni neka posebnost, ampak je resnično le še eno bojišče v večji vojni, s svojimi glavnimi igralci in pravili.

Zaradi tega trdim, da se Crnkovič moti, če res misli, da gre pri skrajnežih samo za privid na enem družabnem omrežju:

Desni radikali zagotovo obstajajo, vendar so kot eventualna družbena grožnja morda samo privid na Twitterju. Podobno, kot si nekateri drugi obetajo, da bodo zmagali na volitvah zato, ker zmagujejo v svojih filtrskih balončkih na družbenih omrežjih.

Balončki seveda so velika nevarnost in izkrivljajo pogled na realnost. Če kdo misli, da bo neka politična stranka zmagala, ker tako misli večina njegovih prijateljev na nekem družabnem omrežju in ker je celo videl rezultate spletne ankete, ki potrjujejo njegovo mnenje, naj dobro premisli. Nujno je presegati meje svojega sveta in poslušati tudi tiste, s katerimi se ne strinjamo, še bolj nujno pa je preseganje potrebe po nenehnem vsiljevanju svojega mnenja. Velikokrat je bolje tiho poslušati, da drugi povedo, kaj res mislijo, kot jim polagati besede v usta. To je, mimogrede še en problem pripadnikov SDS, ki pogosto z veliko gorečnostjo in agresivnostjo vse tako glasno prepričujejo v svoj prav, da jim ti niti ne upajo priznati, da mislijo drugače kot oni in potem na volitvah svojo podporo dajo drugemu, kar vedno znova pripelje do čudenja nad rezultati volitev.

 

Advertisements