Oblika vode (ideologije)

Letošnji dobitnik štirih oskarjev, Oblika vode,  je v marsičem popoln odraz progresivne, liberalne ideologije, ki preveva večino Hollywooda. Zgodba se dogaja na vrhuncu hladne vojne, v ameriškem mestu Baltimore in se vrti okoli ujetega nenavadnega vodnega južnoameriškega bitja, ki ga pripeljejo v laboratorij, v katerem čisti nema glavna junakinja filma.

Film mehiškega režiserja Guillerma del Torra je predvsem romantična drama, pravljica za odrasle, ki verjamejo, da ljubezen lahko premaga vse ovire.

Kaj nam prodaja film? Ravno to, da ljubezen lahko premaga vse ovire, oziroma, predvsem oviro v obliki belopoltega, heteroseksualnega in precej zateženega moškega, ki predstavlja nič drugega, kot ameriško predmestno Ameriko preteklosti, vključno z lično hiško in nakupom dragega avtomobila. Pozitivni liki so vsi drugačni. Od samega bitja, ki niti človek ni, do neme glavne junakinje, sicer latinoameričanke, njene prijateljice, ki je temnopolta in prijatelja, ki je prikrit homoseksualec.

Nič čudnega, če so film kritiki pozitivno ocenili. Razen Oskarjev, o temu priča ocena na Rotten Tomatoes, ki je agregat kritik. 92% ni slabo. Občinstvo mu je medtem dalo 76%. 92% ni 97%, kolikor je dobil Črni panter, a je podobno film s sporočilom, ki ga niti ni bilo posebej priporočljivo kritizirati, če se ni kritik ni želel prislužiti naziv rasista. Da, tako daleč smo prišli v tej kulturni vojni, da nekaterih filmov ne smete kritizirati, ker postanejo simbol nečesa večjega. V primeru Črnega panterja vseh sanj temnopolotega ameriškega prebivalstva, ki je potrebovalo podobo uspešne, napredne in rasno čiste  Wakande, države v osrčju Afrike.

Če verjamete, da filmska kritika ni podvržena manipulacijam, kulturni vojni, promoviranju ideologij, se še kako motite. Še več, pogosto se zdi, da se nekatere filme kritizira le zato, ker se želi zmanjšati dobiček konkurenčnemu filmskemu studiu ali spletnemu ponudniku vsebin. To velja za filme o stripovskih junakih ali za Bright, Netflixov poskus moderne pravljice. Tomatometer je 27%, ocena občinstva pa kar 85%. Podobno se je zgodilo z novim filmom Brucea Willisa, kjer je razlika še večja. 17% proti 85%. Mogoče je problem, ker gre za film, ki preveč poveličuje nasilje belopoltega moškega, kakor je pač večinoma v Willisovih filmih in da nagovarja konservativnega gledalca, zaljubljenega v ameriško pravico do posesti orožja. Občinstva to niti ne moti preveč, kritike pa očitno zelo.

Kam nas to vodi? Filmarji bodo še bolj snemali filme za različna občinstva, le ta pa bodo pri izbiri filmov  zaupala kritikom s podobnimi pogledi. Kot je zdaj z mediji, bo tudi s filmskimi kritiki. Oziroma, nekdo bo bral liberalen časopis, kjer mu bo kritik povedal, da je nov film dober primer vključujoče zgodbe, kjer imajo svojo vlogo vsi (razen belopoltega, konservativnega ali nacionalističnega moškega, verjetno), nekdo drug bo bral konservativen časopis, kjer mu bo kritik povedal, da je nek drug film dober primer zgodbe o konservativnem, belopoltem moškem, ki obračuna s silami nereda. To bo prispevalo k še dodatnemu razkolu in ljudje bodo še bolj govorili drug mimo drugega, kvaliteta pa bo vedno bolj v ozadju.

Le kaj bi kritike razjezilo pri tem filmu?

To nas pripelje do Hollywooda. Vprašati se moramo, predvsem za ZDA, če ima Hollywood res veliko moč, ali je le del kulturne vojne, torej ga del prebivalstva sprejema, drugi del pa odklanja. Podobno kot z mediji, ki so svojo nemoč dokazali z nenehnimi napadi na Donalda Trumpa, ki je kljub temu postal ameriški predsednik in ima še vedno okoli 40% podporo.

Oblika vode mi je bila všeč, toda, sporočila, ki se skriva v ozadju, ne morem spregledati. Dokler je film dobro narejen, me to niti ne moti. Vzamem v zakup. Problem nastane, ko film zaradi tega  izgubi kakovost, kakor se je zgodilo s Vojno Zvezd: Poslednjim jedijem.

 

Advertisements