Tako se je glasil slogan sobotnega prvega rednega kongresa Levice  v kinu Šiška v Ljubljani, ki se ga je udeležilo 350 udeležencev.  Na kongresu sopredstavili del kandidatne liste in sprejeli volilni program stranke, ki se namerava boriti proti ‘porastu neenakosti, izginjanju socialne države, vedno večjim razlikam med bogatimi in revnimi ter porastu fleksibilnosti dela.’ Vse kar pričakujemo od rdeče alternative, torej.

V govoru pred zbranimi je poslanka Violeta Tomič povedala, da mora prvi ukrep po volitvah biti dvig minimalne plače na 700 evrov, saj da imamo ‘v tem trenutku 280 tisoč revnih. Med njimi je tudi 50 tisoč zaposlenih. Tistih, ki delajo, a od svojega dela ne morejo preživeti.’

Levica je dvig minimalne  plače na 700 evrov brez dodatkov zahtevala že v tem sklicu Državnega zbora in je s svojimi pritiski pripomogla, da se je ta nekoliko le dvignila. 700 evrov se vsaj za nekaj časa  zdi primerna številka, dolgoročno pa se mora še povečati, ob zmožnostih gospodarstva seveda, da bo zagotavljala spodobno preživetje zaposlenim. Postopen dvig se zdi še najbolj racionalen. Gospodarstvo bo seveda ob vsakem dvigu trdilo, da bo zaradi tega propadlo, a temu ne gre verjeti.

Glavne programske točke Levice so:

Levici po anketah javnega mnenja kaže, da se bo prebila v Državni zbor, a rezultat ne bo ravno bleščeč. Nekaj so naredili notranji spori, zaradi česar ni več Združene levice, ampak je samo še Levica, nekaj tudi umestitev stranke na položaj levo od socialnih demokratov, zaradi česar težko pridobivajo bolj sredinsko usmerjene volivce, ki jih bo bržkone zelo uspešno nagovarjal Marjan Šarec. V preteklih letih je Levica s svojimi pritiski pozitivno vplivala na delovanje vlade, saj so se predvsem v Socialnih demokratih bali prevelikega odliva volivcev k bolj odločni alternativi, če ne bi poskrbeli vsaj za rahle popravke standarda najšibkejših v družbi, bodisi da gre za dvig minimalne plače, ureditev minimalne pokojnine in višje socialne pomoči. Tega v SD seveda nikoli v življenju ne bi priznali.

Koordinator stranke Luka Mesec je v svojem govoru povedal tudi, da se bo Levica borila, da bo  1,2 milijarde evrov obljubljene Natu, šlo za zdravstvo, šolstvo in kulturo. Violeta Tomič je v  svojem govoru obljubila:

da bomo še naprej delali za pravice tistih najšibkejših, na zmanjševanju razlik med revnimi in bogatimi, na dvigu delavskih in okoljskih standardov, povečanju samooskrbe, konoplji, narediti pa bo treba tudi revizijo denacionalizacijskih postopkov. Tisti, ki so neupravičeno dobili naše družbeno premoženje, naše skupno dobro, bodo morali to z obrestmi vrniti nazaj ljudem.

Verjamem, da je prisotnost Levice v slovenskem političnem prostoru še kako dobrodošla, saj predstavlja pritisk na druge stranke na politični levici, da se ne predajajo preveč dogmam ekonomskega liberalizma, ki vse rešitve vidi v prostem trgu, deregulaciji in privatizaciji, z nenehnimi napadi na socialno državo. Strah je lepa reč. Po drugi strani je jasno, da je Levica s svojo umestitvijo v preteklih letih postala stranka levega roba in ji je kot takšni težko posegati po boljših rezultatih. Tisti, ki jih je strah bolj odločne govorice Levice, se raje odločijo za SD ali za kakšno novo instant stranko, ki napoveduje, da bo večina stvari ostala po starem, s kakšno majhno spremembo tu in tam.

Največja nevarnost za Levico niso napadi, češ da gre za skrajneže, ampak notranje razprtije, ki so že razbile Združeno levico. Mnogo jih je, ki menijo, da je Levica celo premalo radikalna, drugi spet menijo, da ni ustrezno vodena. Tu nastopi drobitev glasov, saj bo volilno telo z zelo podobnimi pogledi lahko na volitvah izbralo sorodne stranke, to pa lahko v najslabšem primeru za Levico pomeni tudi, da ne bo prišla v Državni zbor. Vsak odstotek šteje. Mesščeva ocena, da bodo na volitvah podvojili število svojih poslancev, se ob tem zdi nerealna, majhna pa je tudi možnost, da bi postali vladna stranka, saj trenutno še najbolj kaže na koalicijo med LMŠ, SD, SMC in DeSUS-om, oziromatakšno ali drugačno kombinacijo teh strank. Za Levico bi sicer po učnih letih bilo sodelovanje v koaliciji in s tem prevzemanje večje odgovornosti, pričakovan korak v razvoju stranke.