Od 27. aprila do 1. maja, izražanje frustracij politične desnice

Večini se veliko število dela prostih dni ob koncu aprila in začetku maja, ki jih lahko z nekaj dopusta spremenijo v dolgotrajni počitek ali se celo odpravijo na počitnice, prileže. Ne razmišljajo preveč o pomenu praznikov, čeprav se jih zavedajo. Imajo druge skrbi.

Potem so tu tisti, ki praznujejo. Odpor proti nacifašistični agresiji, ki je prinesla toliko bede ne le Slovencem, ampak celotni Evropi. Zgodovinski boj delavcev za večje pravice. Ob prvem maju opozarjajo na nepravičnost v ekonomsko političnem sistemu, zahtevajo višje plače, skrb za revne in tako dalje. Vsem tem se z veseljem pridružijo politiki s politične levice, ki na raznih pohodih in kresovanjih dokazujejo svojo rdečo barvo in, letos še posebej, nagovarjajo potencialne volitve.

Imamo še eno skupino ljudi, ki te dni silovito trpi. To je del politične desnice, ki ima oba praznika za veliko laž in ju skuša čim bolj očrniti, če ju že ukiniti ne more. Ker jih večina ne jemlje več resno, se morajo zatekati k napadom na družabnih omrežjih in desnih medijih. Morajo provocirati in upati, da bodo vsaj malo načeli samozavest svojih nasprotnikov. Da je vse še hujše, na državnozborskih volitvah jim kaže na polom, to pa le še doda k njihovi bolečini.

Tako ni nič čudnega, če Aleš Primc na svojem twitter profilu zapiše, da  je ‘Praznik dela, 1. maj, na našem ozemlju uvedel Hitler leta 1941, od takrat neprekinjeno do danes.’ S tem skuša prvi maj prikazati kot nekaj slabega, seveda, čeprav je popolnoma vseeno, ali je Hitler za svoje interese prevzel praznik delavcev. To prazniku delavcev ne jemlje nobene teže. Primc bo zelo težko z Združeno desnico prišel v Državni zbor, imel pa bo vsaj nekaj veselja na družabnih omrežjih, kjer se bo lahko hvalil s tem, da je razburil nekaj političnih nasprotnikov. To je pa tudi vse.

V resnici gre za staro zgodbo. Zgodovino predstaviti tako, da lahko nadzoruješ sedanjost.  Praznike svojih ideoloških nasprotnikov blatiti, da bi s tem v sedanjosti od njih odgnal podpornike in jim preprečil zmagati na volitvah. To gre še dalje, seveda. Potolčeš praznik delavcev, naslednje že trdiš, da so minimalne plače korak v napačno smer, potem, da je treba zmanjšati pravice zaposlenim, ker bo tako gospodarstvo hitreje raslo in bodo vsi srečni, na koncu pa že tiste, ki delajo, a so revni, obtožiš, da so pač nesposobni in so si sami krivi, če jim ne uspeva. Podobno je z odnosom do druge svetovne vojne.

Advertisements