Država ima visoko gospodarsko rast, brezposelnost pada, plače rastejo, proračun je vedno bolj uravnotežen, podjetja ustvarjajo visoke dobičke, medtem ko smo uspeli dvigniti minimalno plačo, zagotoviti minimalno pokojnino in dvigniti socialno pomoč. Toda, kljub vsemu temu, nenehno poslušamo, kako je vse narobe, kako je bila vlada Mira Cerarja ena sama katastrofa, polom epskih razsežnosti. Ne le politični tekmeci, tudi mediji vedno znova vrtijo to ploščo kritik in posmeha in s tem tlakujejo pot epidemiji nezadovoljstva.

Zanimivo je, da lahko Miro Cerar ponavlja in ponavlja, da imamo čez 5% gospodarsko rast, a ga večina gladko presliši, ali pa zanika, da bi ta vlada, ali tista pred njo, imela karkoli z uspehom gospodarstva. Nemci so zaslužni, pravijo. Ali, gospodarstvo uspeva navkljub vladi, ki ni ničesar naredila in je povsem nesposobna.

Mediji v Sloveniji iz tedna v teden izbirajo nove žrtve svojih kritik in sistematično rušijo zaupanje v vse sisteme. En teden je na vrsti zdravstvo, drug teden sodstvo, potem se spravijo na kakšen inšpektorat, nato nas prepričujejo, da se bo vojska sesedla, politike pa imajo tako ali tako vedno v delu. Edino na gasilce se še niso spravili. Potem se seveda ne moremo čuditi, da so Slovenci nezadovoljni, da se mnogim niti na volitve več ne da, da so kritični in celo sovražni do političnih strank. Toda, tu je hec. Večini gre vedno bolje. To se vidi. Plače počasi rastejo in brezposelnost je nižja, da, toda morebiti se je najbolje popeljati po naši državi, opazovati, da vidiš, kako se stanje izboljšuje. Treba je poslušati, kako se na veliko mrmra o plačah, s katerimi ni mogoče preživeti, naslednji trenutek pa se že načrtuje počitnice na morju ali kakšen izlet.

Seveda, niso vsi te sreče. Mnogo jih je med nami, ki živijo v strašnih razmerah, ki komaj preživijo mesec, toda bilo bi narobe trditi, da ti ljudje predstavljajo večino. To je povsod tako. Celo v Nemčiji ali v Avstriji. Določen odstotek ljudi životari. Tem ljudem je treba pomagati, narobe pa je, če se potem na podlagi usod teh ljudi trdi, da životarijo kar vsi. Nenazadnje, prav tem ljudem na dnu smo vsaj malo pomagali z dvigom minimalne plače in socialne pomoči in minimalno pokojnino ob vseh izpolnjenih pogojih.

Poglejmo si sodstvo. Iz leta v leto se sodni zaostanki manjšajo. Manj je tudi zaposlenih sodnikov, v skladu z željo, da se zmanjša njihovo število in poveča število sodnega osebja. Gre na bolje. Toda, v javnosti odmevajo primeri, ki mečejo na sodstvo slabo luč. Primer predsednika Delovnega sodišča v Mariboru, ki je sposoben za delo, ni pa sposoben, da bi se udeležil obravnave v postopku proti njemu, recimo. Po drugi strani so napadi na sodstvo politični. Ker je predsednik ene stranke bil celo nekaj časa v zaporu, ta stranka opleta s krivosodjem.

Ne morem drugače, da si ne mislim, da je z zdravstvom podobno. Iz dneva v dan poslušamo šokantne zgodbe, kako se sistem ruši, kako se na veliko krade, ampak, je res vse tako zanič? Vedno bolj dvomim. Če bi bilo tako slabo,kot se kaže, bi ljudje umirali kot muhe, ne pa da se pričakovana življenjska doba kar naprej viša.

Širijo se prav neverjetne zgodbe o korupciji. Celo o milijardah evrov, ki so jih pokvarjenci pobasali v svoje žepe in okradli vse druge državljane. Smešno le, da se to nikjer ne vidi. Mislim, če bi nekdo v žep pobasal recimo milijardo evrov, bi si verjetno zgradil graščino, kupil nekaj stanovanj po svetu, imel bi kdo ve koliko dragih avtomobilov, jaht in tako dalje. Glede na to, da bi se naj pri nas tako zelo kradlo, bi se počasi že videlo, kdo vse je imel prste v marmeladi. Peljali bi se recimo po cesti od Ljubljane do Kranja in bi razlagali sorodniku iz Švice, da ima tam za tistimi visokimi zidov pa tisti barabin iz XY državnega podjetja svoj 100 hektarjev velik ranč. Novinarji, ki jim nič ni sveto, bi se prebili do francoske sredozemske obale in tam fotografirali novo vilo bivšega direktorja XY državnega podjetja, ki je bil povezan s to ali ono politično stranko. Mislim, tega bi bilo celo morje. Lahko bi si naredili cel album.

Da, mogoče so pa te zgodbe o korupciji pretirane. Tisti, ki mislijo, da je Slovenija po korupciji primerljiva s kakšno afriško državo, tako ali tako nimajo veliko stika z realnostjo.

Potem so tu migranti in begunci. Da, razlika je in tista, da je nekdo, ki je pribežal iz Sirije, migrant zato, ker se ni ustalil v Turčiji, je bosa. Prepričali bi nas radi, da smo sredi poplave, toda v resnici je v Sloveniji zelo malo migrantov in beguncev pa še ti bi po večini radi šli dalje. Nevarnosti je zelo malo, razen pač toliko, kot je je vedno med ljudmi. Da, med tujci se seveda lahko najde nevarna oseba in zagreši zločin. Kot med Slovenci. Toda, resno, Slovenija ni Nemčija ali Francija. Mi ta trenutek res nimamo večjih problemov.

Zame je Slovenija povsem normalna država. Majhna, butična, nepomembna, lepa za turiste. Ne poznamo velike neenakosti, dobri smo v športu, imamo ogromno trgovin, podjetja uspevajo, okolica je urejena, narava čista, veliko je gozdov. Državni sistemi delujejo povprečno in so potrebni prenove in izboljšave. Ljudje večinoma živijo dobro. Po razvitosti smo nekje na ravni Češke. Ne trdim, da je vse dobro, ampak zanič pa tudi ni. Pretirana kritičnost, sploh medijev, mi gre vedno bolj na živce.

Zakaj bi potem nenehno iskal nove rešitelje, da bodo mene in druge državljane rešili pred propadom, če se mi ne zdi, da je propad pred vrati? Zakaj bi zaupal tistim, ki iz dneva v dan slikajo temne, nevihtnih oblakov polne slike, če pa je vreme toplo, rahlo oblačno in večinoma prijetno?

Nikomur ne svetujem, naj glasuje recimo za SMC. Ali za Alenko Bratušek, ki je podobno kot Cerar doživela svoj pogrom. Bi pa pozval k premisleku tega negativnega odnosa do dovčerajšnjih rešiteljev, ki jih danes pribijamo na križ. Pozval bi tudi k zmernosti, k bolj treznemu pogledu na našo domovino. Glede na to, da se kar 70% Slovencev smatra za srečne, potem res ne more biti tako slabo.