Te dni se v Sloveniji mudi priljubljeni turški igralec Burak Özçivit, pri nas bolj znan kot Kemal iz serije Kara Sevda. Evforija je velika. Večinoma oboževalke so napolnile trgovske centre, govori se, da so nekatere potem, ko so ga videle v Celju, odbrzele še v Maribor, da bi ga videle še enkrat.

Nekateri norijo obsojajo. Nisem med njimi, čeprav mi je rahlo smešno. Če se trume ljudi odpravljajo na športne prireditve, kjer igralci mečejo žogo na koš ali jo skušajo spraviti v gol, zakaj ne bi potem skušali dobiti avtograma od priljubljenega igralca? Meni se zdi isto. Spomnimo se le, kako smo bili navdušeni, ko so naši košarkarji nizali uspehe na evropskem košarkarskem prvenstvu. Priznam, da sem resno razmišljal, da bi kot mnogi drugi žrtvoval čas in denar, da bi jih lahko podpiral na finalu. Je to noro? Malo je res, a tako za obsojati tudi ni.

Nekaj je dobrega na priljubljenosti turških telenovel. Ne, da bi bile posebej kvalitetne. Lahko bi bile, znanje ustvarjalci vsekakor imajo, a niso namenjene temu. Ljudje preko priljubljenih serij prihajajo v stik s tujimi kulturami. Turk ni več samo Brdavs iz pravljice, ropar, ki je ogrožal Dunaj, eden tistih, zaradi katerih so včasih kurili kresove. Turk niti tudi ni več samo musliman, migrant, tujec, ampak preko priljubljenega igralca postane človek s svojimi plusi in minusi, takšen, kot so tudi Slovenci. Na žalost je tako, da ljudje tujce zelo radi vidijo stereotipno, jim pripisujejo samo nekaj lastnosti, jih sodijo kot skupnost, ne kot posameznike. Če pa so enkrat soočeni z zgodbami, v katerih so ti tujci dobri in slabi, zabavni in čudni, lepi in grdi, revni in bogati, liberalni in konservativni, jih lahko začnejo soditi malo drugače.

Če želite, začnejo se lahko obnašati kot žena predsednika SLS, stranke, ki nas sprašuje, koliko stane sirski begunec Ahmad, žena, ki se je kot številne druge postavila v vrsto, da bi se srečala s priljubljenim Turkom. Mogoče, če bi Ahmad bil igralec, bi tudi imel to srečo. Na tak način nam lahko postane bolj jasno, da migranti in begunci niso enolična skupina, grozeči tujci, ki prihajajo, da bi živeli od socialne pomoči in izvajali teroristične napade, ampak so takšni kot mi, ali naši predniki, ki so tudi v velikih množicah odhajali iskati srečo po svetu. Med njimi so dobri in slabi.