V tem predvolilnem času sem si ogledal kar nekaj televizijskih soočenj. Najslabše je zagotovo bilo tisto prvo na nacionalni televiziji, kjer se je kar gnetlo kandidatov. Jasno, zakon je treba upoštevati in ko imaš naenkrat v studiu čez dvajset ljudi, poglobljene debate biti ne more. Vsakemu je namenjena le kratka minutaža, ki jo najbolje izkoristi tako, da na podlagi raziskave javnega mnenja med državljane lansira nekaj ključnih besed, za katere ve, da bodo prinesle dodatne točke. Še najbolje je, da se kandidati tako izurijo, da na vprašanja niti ne odgovarjajo, ampak samo ponavljajo eno in isto.

K sreči so se soočenja kasneje malo popravila, kar je bila posledica tega, da na zasebnih televizijah ni treba soočiti vseh, ali pa je mogoče razdeliti kandidate na parlamentarne in neparlamentarne stranke, ali povabiti le tiste, ki jim ankete javnega mnenja kažejo najbolje. Posledica je, da lahko kandidati povedo več, da se lahko medsebojno napadajo in se popravljajo. Zaradi tega je bilo včerajšnje soočenje na Planet tv, ali ponedeljkovo na Pop tv, mnogo bolj zanimivo.

Toda, problem je, ker vsi mediji postavljajo večinoma enaka vprašanja. Še najbolj nadležno je tisto, kdo bo šel v koalicijo z Janezom Janšo. Odgovore na to že imamo in te teme res ni treba več načenjati. Kaj se bo zgodilo po volitvah, je druga zgodba. Politiki lahko pred volitvami trdijo nekaj, po volitvah pa naredijo drugače. Na volivcih je, da jih potem kaznujejo za neizpolnjene obljube.  Potem imamo zdravstvo. Res je to pomembna tema, a tudi o tem so se stranke že izjasnile, kolikor se pač so. O meji s Hrvaško tudi. Je še nekaj tem, ki se vedno znova izpostavljajo, recimo prodaja NLB, drugi tir, investicija Magne in davčna reforma. To je potem tudi skoraj vse. Na žalost se v ta soočenja vpletajo še takšne zgodbe, ki nikomur ne koristijo, kakor včerajšnji napad na predsednika stranke DeSUS, ali ponedeljkovo obračunavanje z Luko Mescem.

Kar pogrešam, so recimo vprašanja o tem, kakšno energetsko politiko naj ima Slovenija v prihodnosti. Bomo zgradili drugi blok NEK, bomo vlagali v vetrne elektrarne, bomo sami proizvajali ali bomo raje uvažali. Eno najpomembnejših vprašanj je tisto o vlogi države v družbi, torej, ali več države, ali manj, kajti iz tega lahko izpeljemo marsikaj, od lastništva v gospodarstvu, financiranja večjih investicij, davčne politike. Socialist bo pač verjel, da so davki koristni in bo nasprotoval prodaji državnih podjetij, ekonomski liberalec bo čim bolj zniževal davke in odgovornost za lastno življenje prelagal na posameznika, verjel pa bo v učinkovitost prostega trga.

Kaj vam pomaga najboljši program, če nimate ljudi, ki bi ga uresničili. V soočenjih bi v kandidate morali bolj vrtati, katera ministrstva bi radi prevzeli in ali imajo ustrezne ljudi. Nekateri se te igre ne bi radi šli, češ da se bo po volitvah vse razkrilo, ampak to je neodgovorno. Kaj pa, če lažejo in sploh nimajo kompetentnih ljudi? Ceno bomo plačali državljani.

Verjamem, da je za večino, za tiste, ki jim politika v resnici ni mar in se le z muko odvlečejo do volišča, televizijsko soočenje čisto dovolj, da sprejmejo odločitev. Odločitev, ki temelji na površnosti. Namreč, če je nekdo dober v televizijskem soočenju, to še ne pomeni, da je dober za v vlado. Zame televizijska soočenja niso dovolj. Premalo izvem. Moj nasvet je, da volivci malo pogledajo programe političnih strank. Nekaj časa to vzame, a je koristno. Še posebej naj bodo skeptični do tistih, ki imajo prekratke programe, saj nam to najmanj kaže na to, da še nekaj deset strani programa niso sposobni napisati. Nekaj, kar ni posebej težko.