Na teh volitvah smo se zaplezali. Devet strank bo v Državnem zboru in sestavljanje koalicije bo sila težavno. Zmagovalka volitev bo dobila 25 poslancev, druga le 13. Obstaja možnost, da bomo dobili koalicijo sestavljeno iz šestih strank.

Veliko je bilo narobe že v predvolilni kampanji. Da imamo več kot dvajset strank v kampanji, ni novost, a tudi ni nekaj dobrega. Takšno število strank nam priča o tem, da je lažje deliti, kot združevati, da se debate, ki bi jih stranke morale imeti od znotraj, prenašajo navzven, ko nezadovoljneži preprosto ustanovijo novo stranko, ki je v marsičem zelo podobna stranki, iz katere so izšli. Veliko število kandidatov tudi pomeni, da je zelo težko le te soočiti v poglobljenem spopadu, saj ni dovolj časa. Politična kampanja postane površna, k čemur pripomorejo še mediji, ki jih bolj kot osvetljevanje programom, zanima zabava.

Kaj moramo narediti?

Najprej moramo otežiti možnost ustanovitve in kandidature politične stranke na volitvah. To ni napad na demokracijo, ampak samo onemogočanje projektov posameznikov, ki bi se šli politiko, a za to nimajo ne kadrov, ne programa. Tisti z resno privlačnostjo bodo v vsakem primeru sposobni ustanoviti in v boj poslati stranko, tudi če bodo pogoji zaostreni. S tem bomo dobili manj strank, mnogi, ki zdaj razmišljajo, da bi zaradi nezadovoljstva zapustili že obstoječo stranko in ustanovili novo pa si bodo dvakrat premislili. Ljudje bi se morali tudi navaditi, da ni najbolj modro ob vsakem nesoglasju že jezno zaloputniti z vrati in se iti svojo zgodbo, ampak da je potrebna dinamika znotraj strank.

Proporcionalni volilni sistem ima svoje pluse in minuse. Dober je, ker preprečuje, da bi skrajneži dobili večino v Državnem zboru, ker bi njihovi nasprotniki bili razdrobljeni. Sili k sodelovanju in iskanju kompromisov. Negativno je to, da je zaradi potrebe po koalicijah težko vladati, težko sprejemati odločitve. Vedno so potrebna pogajanja, stranke se morajo prilagajati druga drugi.

Predlagam, da se volilni prag dvigne na 5%, kar bo vplivalo na število strank, ki se bodo lahko prebile v Državni zbor.

Poglejmo si zmedo, ki smo si jo sami izvolili v Državni zbor. Resnica je takšna, da imamo v tej državi tri pomembne struje. Prva je konservativno, nacionalistično, ekonomsko liberalna. Sem lahko štejemo SDS, NSi, SNS. Potem imamo socialistični, ekonomsko planski blok, ki nasprotuje nacionalizmu. Sem lahko štejemo SD in Levico. Tretji blok so ruševine LDS. Politično liberalni, ekonomsko nekje na sredini, LMŠ, SMC, Stranka Alenke Bratušek. Zelo hitro bi lahko imeli le tri politične stranke, imamo jih pa devet. Če bi imeli manj strank, bi rezultati volitev prinesli več stabilnosti, kot zdaj, ko nam devet strank prinaša le glavobol. Ne trdim, da je v Državnem zboru prostora le za tri stranke, menim le, da je devet, celo osem, preveč.

Na koncu še o medijih. Mediji v tej državi so negativna sila, ki večinoma ne zna drugega, kot sejati nezadovoljstvo, strah in sovraštvo. V predvolilni kampanji so ogromno časa posvetili vprašanju, kdo bo šel v koalicijo z Janezom Janšo, medtem ko jih programi strank niso preveč zanimali. Predvolilno kampanjo so spremenili v resničnostno predstavo, v kateri je bilo bolj pomembno, da so najprej kandidate pripeljali do tega, da so se sporekli, potem pa se zgražali nad njihovim obnašanjem. Če bi voditelji številnih soočenj le ta vodili korektno, bi kandidati imeli možnost, da bolj podrobno predstavijo programe svojih strank in volivci bi se lahko potem lažje odločali, komu nameniti svoje zaupanje. Voditelji bi se morali tudi zavedati, da ni njihova naloga vsiljevati svoja mnenja, ampak dobro voditi soočenja, da bodo vsi dobili besedo in se predstavili.