Oziroma, dvema. SDS in Levico.

SDS je problem, ker ima toliko nasprotnikov, ki pod nobenim pogojem nočejo sodelovati z njimi. Razumljivo. Toda, to pomeni, da ob številu poslancev, ki jih imajo, zelo zmanjšajo prostor možnosti sestavljanja koalicije brez njih. Levica je problem, ker noče izdati svojih načel, ima pa veliko poslancev, brez katerih leva sredina ne more sestaviti koalicije, hkrati pa je tudi očitno, da marsikomu proti sredini ne diši sodelovanje z njimi. Dobro se vidi, da bi Šarec raje NSi, kot Levico, kar prvi močno krepi pogajalsko moč.

Gremo na še ene predčasne volitve, si mislite. Eh, rezultat bo podoben. Prvič, SDS je pri stropu in lahko pridobi le, če drugi ne gredo na volitve. Kakšna je možnost, da bi imeli še nižjo udeležbo? Mogoče, za odstotek ali dva, a to je vsaj po mojem mnenju tudi vse. Razmerje med SDS z njihovimi potencialnimi zavezniki in vsemi ostalimi ostane približno enako. Okvirno 35 proti 53. Levica ni naredila nič, da bi bistveno poslabšala ali izboljšala svoj rezultat. Govorimo o 7-10 poslancih.

Treba je samo znati računat. Kar ostane, je problem. Nič se ne spremeni, če se razmerja med SMC, LMŠ, SD, DeSUS in SAB spremenijo. Skupen seštevek je pomemben.

Zadnja anketa Episcentra to potrjuje. SDS ima maksimalni doseg, med tistimi, ki bi se volitev udeležili, pri 27,8%, realnega pa pri 25,7%. LMŠ  23,7% in 13,4%, SD 19,5 in 12,4 in tako dalje. Le DeSUS-u slabo kaže. Očitno se je na njihov račun okrepila Stranka Alenke Bratušek. Velika razlika med maksimalnim in realnim dosegom kaže, da so možni veliki premiki, razen pri SDS-u, ki je zabetoniran. Na novih volitvah se bi lahko zgodilo, da bi vlogo Marjana Šarca prevzel kdo drug. Alenka Bratušek ali Dejan Židan.

Zakaj se vsi skupaj enkrat že ne dogovorijo in nam prihranijo muke, si rečete. Ni tako preprosto. Politične stranke imajo svoje programe, nagovarjajo različne volivce. V koalicijskih vladah morajo sprejemati kompromise, kar pomeni, da se morajo odreči delu svojega programa in vsaj delno izdati  zaupanje svojih volivcev. Do neke mere to lahko storijo, a noben ni tako samomorilsko nagnjen, da bi za stolček izdal čisto vse, za kar se je v predvolilni kampanji zavzemal. No, najdejo se tudi takšni, a že iz ravnanja Karla Erjavca, predsednika DeSUS-a, skoraj vedno pripravljenega sprejeti kompromis, vidimo da temu ni vedno tako. Zaradi tega pri Janši ne zvoni telefon.

Kako bi sestavili koalicijo, v kateri bi bili NSi in Levica? Skoraj nemogoče, tudi če bi bila dobra volja. Razlike so prevelike. Eni bi privatizirali vse po vrsti, ker verjamejo, da bo prosti trg že poskrbel za vse, drugi bi imeli močno državo, ki bi bdela nad delovanjem gospodarstva. Skupaj ne bi prišli ne pri šolstvu, ne pri zdravstvu, ne pri davkih. Vsak zase mislijo, da je njihov program najboljši in edina prava pot naprej. Ne morejo zdaj priti skupaj in skleniti kompromis, po katerem bo zdravstvo postalo v večji meri zasebno, po drugi strani pa se bodo močno dvignili davki za tiste z večjimi dohodki.  Že sporazum med NSi in SD je težko doseči in kakor smo videli, ni bilo malo sporov niti v prejšnji vladni koaliciji med SMC, SD in DeSUS, ki so si bile bolj podobne.

Več je strank, težje je usklajevanje. To nas sicer pripelje do volilnega sistema, o čemer sem pisal takoj po predčasnih volitvah. Proporcionalni sistem razbija politični prostor in potem sili stranke k sodelovanju, kar ni tako slabo, a lahko privede do nestabilnosti. Večinski sistem po drugi strani prinaša svoje probleme, zaradi česar je najboljši popravek proporcionalnega, recimo z dvigom praga za vstop v Državni zbor.