Pravijo, da kapitalizem nagrajuje pridne in sposobne in da revni ne bi smeli biti zavistni, ker so razlike pač nekaj normalnega in so tisti na vrhu do svojega bogastva prišli povsem upravičeno.

Toda, mar je pravično, da nogometaš prejme neprimerno več, kot delavec? Prvi zabava množice, drugi ustvarja nek produkt in oba sta na nek način potrebna, toda prvi lahko postane bogat, drugi pa kljub trudu težko, razen če se iz delavca kdaj prelevi v lastnika tovarne.

Poročajo Primorske novice:

Delavci v tovarni koncerna Fiat Chrysler na jugu Italije so napovedali stavko, potem ko je nogometni klub Juventus iz Torina sklenil več kot 100 milijonov evrov težak posel z madridskim Realom o prestopu Cristiana Ronalda.

Tako koncern Fiat Chrysler Automobiles (FCA) kot nogometni klub Juventus sta v lasti družine Agnelli. Juventus bo za portugalskega nogometnega zvezdnika odštel 112 milijonov evrov, danes piše francoska tiskovna agencija AFP.

Ta znesek je zmotil sindikat USB, ki zastopa delavce v avtomobilski tovarni FCA v italijanski Melfi. Kot so zapisali v izjavi, je tak znesek “nesprejemljiv”, potem ko so morali delavci v zadnjih letih sprejeti vrsto varčevalnih ukrepov.

Tudi šport je le posel in dragi nakupi igralcev imajo svoj smisel, saj tako klubi postanejo bolj konkurenčni, lahko prodajo več vstopnic in pridobijo več denarja oglaševalcev. Problem tukaj je, ko začnemo govoriti o pravičnosti tržišča, ob večanju neenakosti, ob neverjetni razliki med najuspešnejšimi v družbi in tistimi na dnu, ali celo samo povprečnimi člani družbe. Da, neke razlike morajo biti, toda, kje je meja? 1 proti 100? 1 proti 1000? 1 proti milijon? Zdi se, da nekaterim nikoli ni dovolj. Vprašanje je tudi, ali je zabava za množice, kar nogomet je, bolj pomembna od vlaganja v tovarne. Seveda ljudje potrebujejo razvedrilo, a tudi tu se moramo vprašati, kje so meje. Največji športni klubi so že zdavnaj postali mogočna podjetja.