55 poslancev je na tajnem glasovanju  izvolilo devetega predsednika vlade, ki mora še sestaviti trinajsto vlado in v  petnajstih dnevih državnemu zboru predstaviti ministrsko ekipo. Podprli so ga poslanci strank koalicije LMŠ, SMC, SD, SAB in DeSUS in Levice, ki je na pol koalicijska in pol opozicijska stranka ter dva poslanca manjšin. Kdo je prispeval 55. glas, je veliko vprašanje.

Drugouvrščena stranka na predčasnih volitvah, LMŠ, ima 13 poslancev in veliko partnerjev, ki bodo predsedniku vlade delali sive lase. Težko delo bo že delitev ministrskih mest, potem pa bo prišlo na vrsto samo vladanje, kjer bodo prišli do izraza različni pogledi, kako voditi državo, pri čemer bo ključna Levica, ki bo skušala blokirati odločitve, ki bi preveč šle v navskriž z njihovim pogledom. Videli bomo, koliko bo v takšnih primerih Šarec sposoben zagotoviti podporo pri drugih, predvsem pri NSi.

Večinska volja državljanov se odraža v večini v Državnem zboru. Na žalost so nam proporcionalni sistem, štiriodstotni prag  in razbitost liberalnega in socialno demokratskega tabora, prinesli inflacijo strank in s tem napoved številnih glavobolov. Toda, kritika, češ da bi vlado moral sestavljati relativni zmagovalec, je napačna, kakor je tudi napačno slikanje rezultata, v katerem je SDS dobila skoraj dvakrat več poslancev kot prvi zasledovalec, kot dajanje mandata večine državljanov Janezu Janši. To preprosto ni res. Tudi ne more biti nobene prisile v sodelovanje  s stranko, s katero pač nočejo.

Na koncu se je izkazalo, da nobena stranka ni prelomila svoje obljube o nesodelovanju s SDS pod Janezom Janšo.

Marjan Šarec si je naložil težko breme. Nekaj izkušenj z vladanjem ima, saj je bil župan v Kamniku, toda preskok na državno raven bo kljub temu hud. Hitro se bo moral naučiti delovati v novih razmerah. Ker ima za seboj le 13 poslancev, v svojih rokah nima veliko moči, številčnost koalicije pomeni, da bo njegova glavna naloga uspešno krmarjenje med različnimi interesi. Veliko časa bo moral miriti, kar je slab obet, saj to pomeni, da bo imel manj časa preprosto vladati. Vse, kar bo hotel storiti, bo moral doreči s peterico drugih strank, kajti ni odvisen samo od svoje koalicije, ampak tudi od zunanjega partnerja. Pomislite, v ekipi bo imel bivšega predsednika in predsednico vlade, ki imata o sebi lepo mnenje in se tudi obnašata tako, kot da imata večjo težo, kot so jima namenili volivci. V resnici bo bolj kot predsednik vlade, nekakšen koordinator, ki bo moral upoštevati lastno moč. Če je bilo v prejšnjem mandatu toliko razprtij med SMC, ki je bila izredno močna in SD in DeSUS, kako bo šele zdaj.

Toda, čas bo pokazal, kakšni bodo rezultati. Mogoče je dobro znamenje, da je Šarcu uspelo priti tako daleč, kot je.

Pričakujemo lahko, da se bo Šarčeva koalicija resno spopadla s težavami v zdravstvu, čeprav je uspeh potem že vprašljiv. Bog pomagaj ministru za zdravje. Pogajala se bo tudi z javnim sektorjem in sprejela nek kompromis. Dvignile se bodo minimalne plače in pokojnine. Prišlo bo do nekaj rahlih sprememb pri obdavčevanju, toda zaradi vloge Levice ne bomo videli znižanja DDV ali razbremenjevanja gospodarstva. To je morebiti že vse. K sreči živimo v obdobju, ko si to celo lahko privoščimo, a gorje, če nas doleti večja kriza.

Kot dober primer morebitnih zapletov lahko vzamemo že odločanje odbora za zunanjo politiko o nabavi novih osemkolesnikov za slovensko vojsko. Razpravo so prekinili, kot ne posebej presenetljivo pa se je izkazalo nasprotovanje Levice, ki pod vprašaj postavlja nakup  48 osemkolesnikov za ceno 306 milijov evrov. Pri Levici bi ta denar raje porabili v druge namene, a za koalicijo bo ustrezna opremljenost vojske in zagotavljanje zmogljivosti za zvezo NATO še kako pomembno. Takšnih tem, ob katerih bo prihajalo do nesoglasij, ne samo z Levico, bo še kar nekaj.

Marjanu Šarcu gre čestitati ne le za današnjo izvolitev za predsedsednika vlade, ampak tudi za pogum.  Velikokrat mu bo težko. Iz njegovih besed je razbrati, da se tega tudi sam zaveda.