Po volitvah hud glavobol. Razdrobljen Državni zbor in boleče iskanje večine

V mesecu po volitvah sta se izoblikovali dve skupini strank, a nobena še nima zadostnega števila poslancev za večino. Janezu Janši dan po volitvah niso začeli zvoniti telefoni potencialnih koalicijskih partnerjev, preveč destruktiven je bil on in SDS z njim, da bi se to lahko zgodilo. Edino na SNS lahko računa, kar znese 29 poslancev.

Na drugi strani so za Marjanom Šarcem zbrane LMŠ, SMC, SD, DeSUS in SAB. Skupaj imajo 43 poslancev, kar je spet premalo. Če hoče postati predsednik vlade, mora Šarec dobiti še podporo ali NSi ali Levice. Jasno kot beli dan je, da ga bolj vleče k NSi. Težava je v tem, da Levica po svojem programu in vrednotah spada v čisto socialno demokratsko koalicijo, v kateri bi mogoče lahko bili še SD in DeSUS, NSi pa v desno sredinsko koalicijo, torej s SDS. Koalicijo šestih strank je težko sestaviti in še težje voditi, tudi če se dogovorijo o le nekaj ključnih projektih, drugo pa pustijo nerazrešeno.

Toda, Šarec ima večjo možnost, sestaviti koalicijo, kot Janša, ki mora pridobiti NSi, kar se ne zdi tako težko, kljub nasprotovanju Ljudmile Novak, potem pa doseči še prebeg kakšne druge stranke ali celo dveh. SMC, ali SAB in DeSUS. Problem tukaj je, da tako, kot NSi tvega, da jo bo sodelovanje v koaliciji šestih drago stalo, ker se bodo morali odpovedati prevelikemu delu svojega programa in jih bodo volivci potem kaznovali, isto velja na drugi strani za vse stranke, od LMŠ do DeSUS-a. Če katera od teh združi moči s človekom, za katerega so poprej trdili, da pod nobenim pogojem ni vreden njihovega sodelovanja, jih bodo volivci zavrgli. Navsezadnje so jih mnogi volili prav zato, ker so sveto trdili, da takšnega sodelovanja ne bo.

Možnost predčasnih volitev je torej velika.

Časa je sicer še dovolj, vprašanje je le, kako fleksibilni bodo pogajalci. Pri tem bodo svojo vlogo igrale tako razlike v programih, kot tudi osebne ambicije, in kot lahko dobro vidimo, tudi zamere. SDS ves čas sama sebi uničuje možnosti, s tem ko preko svojih medijskih podaljškov napada potencialne partnerje.

Ena pot iz zagate bi bil kompromisni predsednik vlade in umik Janeza Janše. To bi bilo možno z nastankom desnosredinske koalicije med SDS, SMC, NSi in LMŠ, pri čemer bi predsednik vlade postal Matej Tonin. Toda, za to je še najmanj možnosti, saj Janša ni človek, ki bi vajeti izpustil iz svojih rok.

Če bi moral ugibati, bi rekel, da bo na koncu le prišlo do koalicije med LMŠ, SD, SAB, DeSUS, SMC in NSI, pri čemer bo Matej Tonin drago prodal svojo kožo, saj je zanj tveganje zelo veliko. Ta koalicija bo verjetno v svojem delovanju omejena, skušali bodo rešiti nekaj perečih problemov, potem pa se bo začel razpad, ves čas pa bo potekala predvolilna kampanja. Resnici na ljubo to ni tak problem, saj državi ne gre slabo, razen na nekaj problematičnih področjih, kakršno je recimo zdravstvo. Dokler nas ne doleti nova gospodarska kriza, se lahko še igramo, čeprav bi seveda bilo bolj modro, da bi se pripravili na slabe čase.

Advertisements