Povolilni glavobol se nadaljuje, Levica zavrnila sodelovanje v vladi

Po pogajanjih peterice strank LMŠ, SMC, SD, DeSUS in SAB, je Svet stranke Levica odločil, da osnutek koalicijske pogodbe ni dovolj dober, da bi stranka sodelovala v koaliciji, vendar pa bi bili pripravljeni Marjana Šarca podpreti za mandatarja manjšinske vlade. Šarec ima zagotovljenih 43 poslancev, potrebuje jih 46.

Po propadu pogajanj z NSi, je to še en udarec za levosredinsko koalicijo.

Problem je v veliki raznolikosti strank. Tako kot ima NSi ekonomsko zelo liberalen program, ki ga lahko le v manjši meri uresniči v koaliciji s strankama, kot sta SD in DeSUS, ima Levica socialističen program, kar pomeni trenja na drugi strani. Prodaja NLB, tehnične ovire na meji, povečevanje sredstev za obrambo in članstvo v zvezi NATO, davki, to so vse sporne teme, pri katerih bi morali sprejeti kompromise. Svet stranke je odločil, da bi ob vstopu v koalicijo morali popustiti preveč.

Kot je povedal koordinator Levice, Luka Mesec,so bili zadovoljni s pogajanji zadnjih nekaj dni. ‘Predvsem kar se tiče zdravstva, jasne zaveze k ohranitvi javnega zdravstva in ukinitivi dopolnilnega zavarovanja, vključitev zobozdravstva v osnovno košarico, vključitev vse prebivalcev Republike Slvoenije v javno zdravstvo, itd. Zadovoljni smo tudi pri pokojninah, je povedal in dodal, da je ‘glavni problem, da bi morali nekatera stališča čez noč 100-odstotno spremeniti, če bi hoteli polno podpirati tako vlado, in to je bil glavni razlog, zakaj k njej polnopravno nismo mogli pristopiti.’

Odločitve Levici ne gre zameriti. Vsaka politična stranka ima mejo, do katere lahko popušča, dela kompromise. Ko so razhajanja prevelika,kompromis postane nemogoč. Očitno je, da tukaj ne gre za boj za stolčke, da bi kdo v stranki bil pripravljen prodati svoja načela za kakšno ministrsko mesto. Resnici na ljubo so bila pogajanja tako z Levico kot tudi z NSi, zelo konstruktivna, a so na koncu pač prevladali drugačni pogledi.

Mimogrede, tisti ki zdaj Levico kritizirajo, češ da nima poguma za vstop v koalicijo in da se otepa odgovornosti, bi bili prvi, ki bi jo kritizirali ob vstopu v koalicijo, češ da so s popuščanjem izdali svoje volivce. Takšnih zlonamerno kritik seveda ni treba jemati resno.

Za Levico je, bolj kot za NSi, logično, da ostane v opoziciji, ker tako lahko še vseeno marsikaj doseže, sploh pa ob manjšinski vladi, delno odvisni od njihove drobre volje. Namreč, Levica lahko vedno pritiska na SD, da uresniči del njihovega programa, če ta noče izgubiti še več svoje podpore. Po drugi strani NSi v opoziciji ne bo imela nobenega vpliva na delovanje vlade, saj ne bo imela nikogar, na kogar bi lahko pritiskala z grožnjo, da se bo sicer del volilnega telesa prelil v njihov objem.

Zdaj je pred nami nekaj možnosti. Peterica strank lahko obnovi pogajanja z NSi-jem in s to stranko sestavi koalicijo šestih. Če pogledamo dolžino pogajanj in vrstni red le teh, nam je lahko jasno, da si Šarec v koaliciji bolj želi to stranko in glede na to željo, nam je tudi lahko razumljivo, da vidi večji programski razkorak z Levico. Posledično tudi ne more toliko popuščati, kar oteži dogovor. Marjan Šarec lahko poskusi z manjšinjsko vlado ob podpori Levice. Katera izmed strank lahko prelomi svojo obljubo, da ne bo sodelovala s SDS-om, dokler bo to vodil Janez Janša, čeprav ob tem vsaka tvega svoje popolno uničenje na naslednjih državnozborskih volitvah. Je zelo, zelo majhna možnost, da nastane koalicija s SDS, a mesto predsednika vlade pripade kompromisnemu kandidatu, ne Janši. Potem so tu še predčasne volitve, ki pa ne bodo spremenile nič bistvenega. SDS bi namreč morala sama dobiti tam okoli 33 poslancev, da bi potem z NSi in SNS, strankama, katerima še vedno kaže, da bi se prebili v Državni zbor, imela večino. To bi uspelo tudi, če bi se v DZ prebila še kakšna stranka politične desnice. Levica bi spet bila jeziček na tehtnici ob ustvarjanju levo sredinske koalicije, le da morebiti v tej potencialni koaliciji ne bi več bilo toliko strank, če bi recimo DeSUS-u spodletelo, ali pa bi bila kakšna druga, če bi preboj uspel Piratom.

Osebno ožalujem to dolgotrajno iskanje parlamentarne večine, ga pa razumem. Že prvi dan po volitvah je postalo jasno, da bo iskanje večine boleče in bo politika imela hud glavobol. Po mojem mnenju s proporcionalnim sistemom ne moremo dobiti resnično skrajne vladajoče koalicije, lahko pa omogočamo popravke sistema v eno ali drugo smer. Koalicija peterice z NSi, pomeni recimo premik proti ekonomsko liberalnim rešitvam, koalicija z Levico, proti socialističnim. Radikalni premiki zaradi potrebe po kompromisih to ne morejo biti, kar niti ni tako slabo.

Advertisements