To je jasno vsakemu, ki se je vsaj malo posvetil velikemu slovenskemu političnemu razkolu. Med in povojna zgodovina služi utrjevanju pozicij tu in zdaj in onemogočanju nasprotnikov.  Cilj ni sprava, cilj je dominacija.

Matjaž Gruden ima v Večeru odličen zapis:

Za kaj torej gre? Najprej, za poizkus diskreditacije in odrekanja legitimnosti politični konkurenci, na podlagi za lase privlečenih obtožb in domišljijskih povezav njihovih političnih nasprotnikov z vsem mogočim, vključno s povojnimi dogodki. O Marjanu Šarcu, Alenki Bratušek, Miru Cerarju, Dejanu Židanu, Karlu Erjavcu in Luki Mescu si lahko mislite, kar hočete, ampak trditve, da so ti ljudje kakorkoli povezani ali nosijo odgovornost za povojne poboje, so dejansko preveč bebaste, da bi si zaslužile resen odgovor

Da je temu res tako, lahko zaznavamo v neverjetni lahkotnosti obtoževanja vseh nasprotnikov voditelja ene izmed opozicijskih strank, češ da so komunisti. To gre tako daleč, da so za komuniste označeni celo ljudje, ki so po veh definicijah liberalci. Nekateri so celo konservativci, a se jih skuša onemogočiti tako, da se jim pripiše kakšna udbovska podlaga, ali celo homoseksualni lobij znotraj RKC.

Drugi cilj sklicevanja na povojne dogodke, in po mojem mnenju glavni, je poizkus prekvalifikacije zgodovinskih poražencev v zmagovalce. V tej luči gre razumeti indiferentnost do spravnega procesa. Ne zanimajo jih odpustki in relativizacija odgovornosti, pričakujejo in zahtevajo moralno zmago nad antifašizmom. Povojni poboji, ki so pri nas, tako kot v nekaterih drugih državah, žal prevladali nad sodnimi procesi kot edino ustrezno obliko sankcioniranja kolaboracije z nacisti in zločinov nad lastnim narodom, se v diskurzu in logiki Zbora za republiko in njihovih somišljenikov spremenijo v trenutek očiščenja odgovornosti za sodelovanje v zločinskem podvigu, ki je v Evropi povzročil smrt dvajsetih milijonov ljudi.

To se ne dogaja samo v Sloveniji. Ukrajina je najboljši primer, kako lahko sodelavci Hitlerja postanejo opora oligarhični oblasti in potem meni nič, tebi nič množično marširajo po mestih, z baklami v rokah in ob tem častijo človeka, ki je med drugo svetovno vojno nedvomno bil na napačni strani zgodovine.

Končni rezultat takšnega razmišljanja, če se jim uspe doseči absolutne oblasti, ne bo le sprememba sodelavcev okupatorja v junake. Na podlagi tega se bo zatiralo vsako opozicijo, četudi bo šlo recimo za različne poglede pri obdavčevanju ali določanju minimalne plače. Rekli bodo, da so  tisti za višjo minimalno plačo dediči propadlega komunističnega režima in kot taki sokrivci za med in povojne dogodke, zaradi česar je treba minimalni plači nasprotovati. Ali kaj podobnega.