Marjan Šarec kljub silovitim napadom mirno naprej

Novi predsednik vlade še niti vladati ni začel in je že tarča silovitih napadov. Poraženci volitev, kajti tisti, ki niso uspeli sestaviti koalicije, to pač so, razumljivo udrihajo po njem, ker mu je uspelo zbrati večino, tudi če je sam dobil pol manj podpore kot SDS. Nikoli mu ne bodo priznali, da je s tem pokazal določeno mero sposobnosti v pogajanjih. Namreč, medtem ko so v SDS-u odbili partnerje in se na koncu znašli sami z NSi in SNS, je Šarec imel več prostora in je najprej lahko poskusil z NSi, potem pa še z Levico.

Pogajanja tako z NSi, kot tudi z Levico, so bila težka. Brez popuščanj ni šlo. Če je Šarec hotel dobiti podporo NSi, je moral sprejeti del njihovega, ekonomsko bolj liberalnega programa. Zdi se, da si je to tudi želel. Matej Tonin je lahko zahteval veliko in je veliko tudi dobil ponujeno, a se je potem skupaj s stranko odločil drugače. Zatem je Šarec odgovorno poskusil še z Levico, kajti odpraviti se na nove predčasne volitve bi pomenilo, da svoje dolžnosti ne bi opravil do konca. Dolžnost vseh izvoljenih predstavnikov ljudstva je namreč, da naredijo vse, da dosežejo dogovor in volivce ponovno ne sprašujejo za njihovo mnenje. Šele ko vse spodleti, lahko vržejo puško v koruzo.

Pogajanja z Levico so pomenila, da bo potrebno popuščanje bolj socialističnemu programu, nekaj, kar je bolj dišalo SD. Tudi Luka Mesec in Levica so se zavedali, da imajo v svojih rokah veliko moči in so to izkoristili. Na koncu so vsi nekaj popustili, nekaj pridobili in sprejeli sporazum, ki nam daje manjšinsko vlado s podporo Levice. Ob strani bom pustil debate, če je to res manjšinska vlada, kajti to je v resnici nepomembno.

Vse to je čisto normalno. Tisti, ki v Državnem zboru uspe pridobiti večino poslancev, lahko postavi vlado, da pa to doseže, mora ta večina sprejeti kompromis in se ga držati. Večina v Državnem zboru predstavlja večino volivcev, ki so se udeležili volitev.

Kako nepravični so napadi na Šarca, kaže že njegova ministrska ekipa. Če stranke kandidirajo svoje predsednike, preverjene kadre z izkušnjami, se kritika glasi, da gre za stare obraze, ki bi že morali zapustiti politiko. Če so za ministre predlagani novi, nepoznani ljudje, se kritika glasi, da gre za ljudi brez znanja. Na kratko, v tej igri ni mogoče zmagati. To nam kaže, da so kritike zlonamerne.

Kljub temu, da vlada še sploh delati ni začela, se je po Šarcu vsulo zaradi načrtovanega zvišanja davka na dobiček. Glavna ost v medijih in na družabnih omrežjih je bila usmerjena v Levico, kjer nekateri njeni predstavniki ne varčujejo z negativnimi opazkami na račun slovenskih podjetnikov, a tudi Šarec je bil kolateralna škoda. Seveda, Šarec je predsednik vlade, ne Luka Mesec. On bo tisti, ki bo na koncu nosil odgovornost.

Šarec se je do zdaj odzival mirno in vljudno, tu in tam s kančkom humorja. Po slabo vodeni Tarči na RTV Slovenija, kjer se je videlo, da voditeljica išče konflikte in ne odgovorov in ki je posledično povzročila ogromno razburjenja, se je odzval na družabnem omrežju twitter:

Sinočnja oddaja Tarča je povzročila precej burne odzive na vseh straneh. Potrebno je vedeti, da je do imenovanja nove vlade vsaj 14 dni. Šele takrat bomo lahko govorili o morebitnih ukrepih. Vojna med politiko in gospodarstvom ne koristi nikomur. Zato ne škodi tudi česa ne izreči.

Dobro je, da vsaj predsednik vlade ne priliva olja na ogenj. S tem vsaj malo zavira tiste, ki želijo čim bolj poslabšati razmere v državi, s tem da nenehno iščejo konflikte. Med njimi so na žalost tudi novinarji, ki živijo od tega, da se vrtijo v krogu obtoževanj in napadov vseh po vrsti in so že zdavnaj izgubili sposobnost, da bi postavili vprašanje in potem brez prekinjanja pustili, da jim politiki nanje odgovorijo.

Kaj se je zgodilo s stotimi dnevi miru za novo vlado? Bojim se, da iz tega ne bo nič. Če so že zdaj napadi tako siloviti, ne gre pričakovati, da bo kaj drugače čez mesec ali dva. Zdi se, da tisti, ki jim ni uspelo prevzeti oblasti s širjenjem strahov pred migranti in begunci, ker je teh pač premalo, da bi resnično vplivali na življenje ljudi, zdaj skušajo zakuhati vojno med gospodarstvom in politiko. Zdi se, da hočejo predstaviti Slovenijo, kljub lepi gospodarski rasti in padajoči brezposelnosti, kot propadajoči pekel, malodane za Venezuelo in da bodo s tem nadaljevali, tudi če se bo gospodarstvo še naprej krepilo. Ampak potem, resnica nima veliko s tem.

Sam bom Marjanu Šarcu in njegovi vladi dal priložnost. Čas bo pokazal, kaj bodo naredili na oblasti. Ob tem trdim, da bi nam vsem koristilo manj govorjenja in več dela, manj iskanja konfliktov in več sodelovanja, še posebej med gospodarstvom in državo. Delujoča družba namreč potrebuje vse, od medicinske sestre, delavca v proizvodnji, podjetnika, uradnika v pisarni, do politika na oblasti, ki mora tehtati in usklajevati interese vseh teh ljudi.

Upam, da bo Šarcu to res najbolje uspelo.

Advertisements