Propagandni cirkus okoli zastrupitve Skripala se nadaljuje. Rusija se brani, a to niti nima smisla

Cirkus z britanskimi obtožbami na ruski račun, češ da so na britanskem ozemlju poskusili ubiti svojega bivšega agenta, ki so ga pred leti imeli zaprtega v Rusiji in ga takrat po nekem čudežu niso hoteli ubiti, se nadaljuje. Britanci so zdaj objavili fotografije dveh ruskih agentov, ki bi naj izvedla atentat. Trdijo, kot že do zdaj, da je ‘ruski režim’ kriv za teroristični napad na britanskih tleh in kmalu bodo trdili, kot že velikokrat poprej, da je nujen odgovor na rusko agresijo. Več sankcij, torej.

Rusi se skušajo braniti. Dokazujejo, da so obtožbe na njihov račun nesmiselne. Učinka ni, ker njihovim nasprotnikom ni mar za resnico. Pomemben je le rezultat operacije in ta je izvajati medijsko vojno in pripravljati zahodno javnost za podporo čim hujšim ukrepom. To je vse.

Spomnimo se laži pred napadom na Irak leta 2003. Je kdo kdaj odgovarjal? Ni.

Braniti se v medijski vojni ni najbolj smotrno. Potrebno je napadati. Poglejmo si le, kako delujejo zahodne obveščevalne službe, politika, mediji. Napadajo, nikoli se ne branijo. Pogosto menjujejo teme. Zavedajo se, da večina prebivalstva nima časa podrobno spremljati dogajanja in iskati alternativnih novic. Večina le občasno gleda osrednja poročila, bere tabloide, ali spremlja resničnostne šove in akcijske serije. Ta večina sliši samo, da ima Sadam Husein orožje za množično uničevanje in ne raziskuje naprej. Ko izvedo resnico, je že prepozno, a tedaj je že tako ali tako čas za nove laži.

Tako deluje medijska kampanja proti Rusiji in če Rusi menijo, da se bodo obranili, se prekleto motijo. Tako ali tako jih nihče ne posluša. Zahodna politika in mediji jih razglasijo za lažnivce, preden sploh odprejo usta. Njihove medije razglašajo za propagandni stroj in na žalost se zdi, da niti ruske novinarje nimajo za prave novinarje. Vsaj ne za primerljive njihovim. No, saj smo videli pri gonji čez ruske športnike, kako daleč to lahko gre.

Na žalost v mednarodni politiki nekaj šteje le moč. Mednarodno pravo je za naivneže. ZDA se nanj požvižgajo v trenutku, saj si to tudi lahko privoščijo. In že so letala v zraku in mesta gorijo. Afganistan, Irak, Libija, Jemen, Somalija, Sirija, to so vse bojišča samo zadnjega desesetletja, kjer so bolj ali manj prisotni in nihče jih ne more ustaviti.

Zaradi tega so debate o tem, kdo je kje za kaj kriv, nesmiselne. Kaj pomaga dokazovati, da je zahodno vmešavanje v Ukrajino privedlo do vzpona skrajnih nacionalistov in do državljanjske vojne, kaj pomaga, da sirske oblasti niso imele nobenega interesa uporabiti kemično orožje, ko pa so vedele, da je to vabilo za ameriške napade. Na koncu dneva šteje le, kdo ima dovolj moči, da razmere obrne v svojo korist. Pomembno je le, da je Rusija dovolj močna, da zahodne sile s svojimi ukrajinskimi zavzeniki ne morejo zavzeti Donbasa in tam uprizoriti ponovitve Odese in da ne morejo strmoglaviti sirskega predsednika in na oblast pripeljati islamskih skrajnežev, ki bi širili strah in trepet.

Bilo bi lepo, če bi bilo drugače. Če bi kaj veljali argumenti. Tako pa živimo v časih nenehne medijske vojne, s katero nas skušajo zmanipulirati, da bi podpirali zdaj to, zdaj drugo agresivno politiko.

Advertisements