Okna na stežaj

Tisti izven Ljubljane smo pogosto za kaj prikrajšani. Recimo, za Odprto kuhno. V Mariboru smo nekaj časa imeli Pun Pisker, to leto smo imeli konec avgusta festival hitre prehrane. To so odlične priložnosti, da spoznaš drugačno kuhinjo. Perzijska zraven turške, naši domači mojstri burgerjev ob tajski in tako dalje. Ni da ni. V Ljubljani se med stojnicami vrtijo trume, med njimi mnogo turistov iz vsega sveta. Svet v malem.

Nekaterim to ni všeč. Najbolj se to vidi v odklanjanju migrantov in beguncev, čeprav je teh pri nas zelo malo. Manj se opazijo množice delavcev iz bivših republik skupne države, ki jih je povsod polno. V gradbeništvu smo jih že dolgo navajeni, zdaj jih je vedno več tudi v gostinstvu. Turisti so bolj dobrodošli, čeprav se bojim, da se bo tudi to končalo, ko bo tudi nas doletela poplava Kitajcev, ki jih je drugače po Evropi nešteto. Muslimani že tako niso preveč dobrodošli.

To nasprotje med raznolikostjo, med mešanjem najbolj različni ljudi in bolestno željo nekaterih, da bi ohranili čistost, je zanimivo. Lahko obstaja hkrati, v eni državi, v enem mestu. Svetovljan in nacionalist sta lahko soseda. Eden hodi na kosilo h Kitajcu in posluša ameriško rok glasbo, drugi prisega na Avsenike in prisega na tradicijo. To se potem prenese v politične delitve, na tiste, ki bi odpirali meje in druge, ki bi jih zapirali.

Vedno je treba najti neko srednjo pot. Seveda ni mogoč epovsem odpreti meja in povabiti vsega sveta. Tujci s seboj prinašajo svoje probleme. A tudi trmasto odklanjanje vsega tujega ne vodi nikamor. Tako se ni mogoče ničesar naučiti, dolgočasno je in mladina tako zaprte družbe kmalu začne zapuščati, dokler se te ne spremenijo v malodane rezervate starejših.

Vedno sem menil, da je treba okna odpirati na stežaj, da je svetlo in da je prepih. Svet je velik, marsikaj se je mogoče naučiti. Ljudje so zanimivi, s seboj prinašajo svoje zgodbe, pokažejo nam, da je marsikaj mogoče narediti drugače in da s tem ni nič narobe. Ob njih se učimo in rastemo. Pa še zanimivo je.

Advertisements