Kaj storiti ob valovanju vedno novih zgodb

Svet J. K. Rowling se je razširil še z enim filmom. Desetim po vrsti. Osem filmov po sedmih knjigah o Harryju Potterju, zdaj še dva, ki se dogajata v dvajsetih letih prejšnjega stolejta, Magične živali. To še ni konec. Ko je franšiza dobičkonosna, jo molzejo do konca. Tako dolgo, bi lahko rekli, dokler se vsem ne zagabi.

Ni to edini takšen primer. Poglejmo si Vojno Zvezd. Koliko je že filmov? Ali stripovske junake. Kdo že more slediti vsem filmom, ki prihajajo na velika platna. Zvezdne steze. Srednji svet J.R.R Tolkiena. Mass Effect v računalniških igrah. Babylon 5 in The Expanse na televiziji. Zdaj prihaja potencialno nov uspešen svet izpod peresa Phillipa Reeva, Mortal Engines. Za film je med drugimi scenarij prispeval Peter Jackson, ki je svoje delo dobro opravil pri Gospodarju prstanov in pri Hobitu. Da, tudi Hobita so razvlekli na tri filme, čeprav je v osnovi zgodba za otroke.

Z Mortal engines bomo, mislim da prvič, dobili steampunk film, kar je super.

Toda to ni zapis o tem. To je zapis o obilju zgodb in o tem, da jim je že težko vsem slediti. Vsa ta vzporedna vesolja, vsi zemljevidi narisani, da si lažje predstavljamo, kje se kaj godi, vsa zgodovina, bitke, velike osebnosti, mitologija, verovanja. Vsak pisatelj, ki ustvarja nov svet in kaj da nase, se posveti tudi številnim podrobnostim. Tisti, ki ga ta svet potem zanima, se lahko vanj potopi. Tudi, če ni komercialno uspešen, so v samem izvornem delu neverjetne širjave, ki jih lahko raziskuje. Če je uspešen, je skoraj brez meja možnosti, kaj vse lahko kupi. Od plakatov do figuric, celo računalniške igre delajo. Vojna zvezd ima svoje risanke, tudi Zvezdne steze so jih imele.

Te zgodbe niso nepomembne. Vplivajo na to, kako vidimo svet, kakšne vrednote imamo, kaj si želimo postati. Vedno smo jih imeli, le da pred stoletji mnogo manj. V zahodni Evropi so recimo v šestnajstem stoletju živeli na Svetem pismu in na grško rimski mitologiji. To je bilo zelo pomembno. Recimo, še mnogo prej, je Aleksander veliki, ko se je podajal na osvajanje Azije, sanjaril o Ahilu. Pravijo, da je Iliado vedno imel pod blazino, ko je spal.

Grki so imeli svoje bogove. Če so verjeli vanje, je drugo vprašanje, a bilo jih je veliko in so predstavljali različne osebnosti. Če zdaj pogledamo na vso moderno zabavno industrijo, se nam hitro lahko zazdi, da imamo novodobne junake v obliki stripovskih junakov, prenesenih na velika platna. Batman, Superman, Aquaman, Wonder woman, toliko jih je, da jih je skorajda nemogoče našteti. Služijo nam podobno, kot so Grkom Zeus, Apolo, Atena. Še več, moderna zabavna industrija si pogosto izposoja prav pri teh grških koreninah, ali pri kakšnih drugih, reciklira stare zgodbe.

Narnija, je recimo reciklaža krščanstva, pri čemer si Jezus nadene obliko leva Aslana. Pisana je za otroke, a je vsekakor krščanski tekst.

Da so razne fantastične pripovedi o junakih in bogovih še kako pomembne, nam priča preteklost, ko so veliki in manjši narodi tekmovali, kdo bo zase spisal svoj veliki ep. Slovenci na žalost tega nimamo v svoji zavesti, še najbolj poznamo nekaj akcije v Krstu pri Savici in v Pod svobodnim soncem. Ni nujno, da gre za povsem izmišljene zadeve. Američani lahko povzdigujejo svojo revolucionarjo vojno, ko so se osvobodili nadoblasti krone, recimo. Rusi lahko v neskončno reciklirajo zgodbe iz velike domovinske vojne. Materiala je dovolj.

Vse dobro in prav. Meni se postavlja drugo vprašanje. Kdaj je vsega preveč? O tem sem se že spraševal in se še enkrat. Kdaj se utopiš v poplavi, začneš mešati razne junake in prizorišča, ne veš več, ali Gandalf spada v Gospodarja prstanov, Igro prestolov ali Harryja Potterja? Kdaj postane vse le še brezumna zabava, v kakršno tudi najboljša dela spreminja zabavna industrija, ki želi le molsti potrošnike? Kdaj se ni več mogoče spraševati o velikih temah in so pomembni le še posebni učinki in kokice?

Recimo, poglejmo si zadnji film iz vesolja, ki ga je ustvarila J. K. Rowling. V Magičnih živalih je glavni negativec, Grindelwald, čudovita prispodoba za vzpon alternativne desnice v zahodnem svetu. Toda, del filma, ki ima močno sporočilo, se lahko hitro izgubi med bolj zabavnimi, komičnimi deli. In potem, mar po Mrlakensteinu res potrebujemo še enega podobnega negativca, ki sanjari o čistosti in prevladi čarovnikov nad drugimi? Ali Vojna Zvezd. Zgodba o tem, kako temne sile spodnesejo republiko in vzpostavijo imperij, je zelo pomembna predelava padca rimske republike. Mar potem potrebujemo sto podobnih zgodb na isto temo? Podobnih primerov je še veliko.

Seveda se ne bo nič spremenilo. Zabavna industrija bo še naprej proizvajala nove in nove zgodbe. Filmi, serije, računalniške igre, stripi, knjige. Kako bi lahko bilo drugače? V igri ni le denar, v igri je iskrena želja avtorjev, da ustvarijo nekaj novega. To je povsem razumljivo. Nemogoče je, da bi se ta poplava ustavila, nemogoče je, da bi iskra v ljudeh, da svoje sanje izlijejo na papir ali v gibljive slike, ugasnila.

A kljub temu, kaj naj človek ob tem stori? Naj gre s tokom, troši in troši, kajti gre vendarle le za potrošnjo.  Spremlja in pozablja, da gredo nove in nove zgodbe čezenj kot valovi in izginejo v pozabo? Ali raje spremlja le nekaj zgodb, ki so mu pomembne, iz katerih lahko črpa navdih in v katerih so junaki, po katerih se lahko zgleduje? Odločitev je pri vsakem posamezniku.  Vsaj to je pozitivno, da ima možnost odločitve.

Advertisements