Tovarne laži v preobleki opozicijskih medijev so prava, največja nevarnost svobodi govora

Svobodo govora je seveda treba braniti. Odpovedati se je treba politikom, ki bi obljubljali cenzuro in zatiranje. Toda, vse skupaj je vseeno treba dobro premisliti. Kaj se nam pravzaprav dogaja?

Politična desnica v tej državi vpije, da levica žali in ponižuje skozi ‘režimske medije’ in se nič ne zgodi, oni pa se samo branijo. Pri tem navajajo primere žaljivega govora, ki pa ga je vse skupaj toliko, kot ga v dveh dneh sproducira samo Nova24tv. Problem je namreč v tem, da medtem ko na eni strani gre za obsojanja vredne izpade, na drugi strani gre za premišljeno politiko, kako z napadi utišati vse, ki niso na liniji. To seveda ni usmerjeno samo proti levici. Vsak, ki je na desnici, ki je konservativec, ekonomski liberalec in ki se ne strinja 100% s politiko ene opozicijske stranke, je takoj deležen brutalnih napadov in podtikanj.

Kako naj potem vsi tisti, ki se zavzemamo za svobodo govora, le to uspešno branimo?  Scenarija, kaj se bo zgodilo, sta namreč dva.

Prvi je, da bodo te tovarne sovraštva in laži vsak dan hujše, dokler ne bodo začele odprto pozivati k pobojem drugače mislečih in migrantov in beguncev. Tedaj bo prišlo do reakcije države. Drugi je, da se ne bo zgodilo nič, da ne bo nobene reakcije države, da bo vse skupaj pač postalo nekaj normalnega in se bodo povsod razrasli podobni mediji. Socialni demokrati bodo imeli svoj medij, Levica svojega, vsi bodo najbolj podlo napadali svoje politične nasprotnike, si zmišljevali vse mogoče, kadar bodo izgubili volitve pa trdili, da se je to zgodilo zato, ker so te bile ukradene in pozivali k nasilju. Posledica bo popolna destabilizacija in prej ko slej nasilje in da bi se preprečilo državljansko vojno, bo neizogibno vpeljana cenzura.

Pomislite, kam smo že prišli. Nekateri resnično verjamejo, da levica zmaguje z glasovi migrantov, nastanjenih v neki hali, nek bebec okoli pošilja beli prah in grozi. Samo vprašanje časa je, kdaj bo nekdo pograbil orožje, da bi pobil pripadnike ‘globoke države.’

Problem je tudi v tem, da je ena politična stranka tako monopolizirala vse na politični desnici, da so njeni mediji v resnici hrbtenica opozicijskih medijev. Ko se boriš proti njim, spodkopavaš še enega izmed temeljev demokracije.

To je žalostno in bi se dalo rešiti le tako, da bi se ti mediji poglavitne opozicijske stranke začeli obnašati bolj strpno in odgovorno, zaradi česar ne bi bilo potrebe po boju proti poplavi laži. Druga rešitev bi bila, da bi se na politični desnici končno pojavil nekdo, ki bi prinesel svež veter, drugačno, bolj odprto razmišljanje. Karkoli rečete o Mateju Toninu, sam mislim, da je prav on v tem trenutku največje upanje, da se politična desnica prenovi in enkrat prevzame oblast. Saj ne, da bi se z njimi programsko veliko strinjal, a za demokracijo so mirne zamenjave oblasti na volitvah zdrave. Ne, ne le zdrave, nujne.

Seveda sem zaskrbljen. Želim, da ima vsak pravico povedati svoje mnenje. Toda, ima mar vsak pravico tudi lagati o drugih? Strašiti s poplavo migrantov, ki da ropajo in posiljujejo vse po vrsti, ko se to v resnici ne dogaja? Širiti nedostojne fotografije političarke z nasprotnega politinega pola? Fantazirati o ukradenih volitvah, o globoki državi, o zatiranju, ki da je hujše kot v Severni Koreji? Mar neka osnovna dostojnost ni več vrednota?  Mar ni več mogoče priznati niti tega, da je naša prestolnica, ne glede na to, kdo je njen župan, živo in lepo mesto, ki privablja trume turistov? Samo zato, ker gre za političnega nasprotnika? Je res treba iti v vedno večje skrajnosti?

V tem se povsem strinjam s predsednikom vlade, ki ni nikakršen tiran, ki bi rad utišal vse svoje nasprotnike, kakor mu nekateri  histerično pripisujejo. Takole je povedal: v pogovoru za Siol:

Izraz sovražni govor me v resnici moti. Gre za osnovni bonton. Lahko v dnevni sobi samemu sebi razlagaš, kaj ti ni všeč, ne moreš pa v javnem diskurzu zmerjati ljudi. Odgovornost je na vseh straneh. Vsi smo ljudje, zavezani k poštenju, osnovnemu bontonu in kulturi. Ne more biti vse dovoljeno. Že osnovni bonton nam ne gre, šele potem pridemo do sovražnega govora. Če se nam pa zdi čudno, da nekdo reče, pogovarjajmo se lepo in brez zmerljivk, ne gre za vprašanje svobode govora, ampak nekulture.

 
V življenju se moramo vedno odločati, po kateri poti želimo. Mar res želimo po poti nenehnih konfliktov, rušenja mostov? To vprašanje ne velja le eni strani našega velikega političnega razkola. Vsi tisti, ki širite sovraštvo do preprostih katoličanov, ki se norčujete iz mladih moških, ker da berejo Jordana Petersona in vse po vrsti zmerjate s fašisti ali kaj podobnega, se vprašajte, katerega volka v sebi hranite. Kritiko se da povedati tudi na kulturen, spoštljiv način. Tudi pozivanje k bojkotu neke pijače, ker je večina volivev v občini za župana izvolila nekoga, ki si tega niti približno ne zasluži, spada pod to rubriko.

Za konec še nekaj. Tisti, ki zdaj najbolj vpijejo o napadu na svobodo govora, so pogosto tudi tisti, ki bi, če bi v svoje roke dobili dovolj moči, takoj utišali vse drugače misleče. Tako ali drugače.

Advertisements