Na dan, ko je 164 držav v Marakešu podpisalo mednarodni dogovor o migracijah, ki je ne le pri nas, ampak tudi marsikje drugje, sprožil vihar v kozarcu vode, je prav, da se vprašamo o problematiki migracij. Ne, ne tistih iz Bližnjega vzhoda, Severne Afrike ali celo Pakistana. Slovenci s tem nimamo veliko težav, ker je teh migrantov bolj malo, beguncev iz Sirije pa tako že nekaj časa skorajda ni več. Veliko več je drugih migrantov, ki jih skorajda ne opazimo, a imajo na naša življenja mnogo večji učinek. To so ljudje večinoma s področja bivše Jugoslavije, ki pri nas opravljajo številna dela, ki jih domačini ali nočejo, ali pa preprosto ni delovne sile.

V bistvu se delitev med zagovorniki in nasprotniki migracij zdi enostavna. Levica želi odprtih meja, desnica zidove. Toda, če malo bolje premislimo, lahko vidimo, da z uvažanjem poceni, pogosto izkoriščane delovne sile, najbolj izgubljajo prav navadni ljudje, zaposleni, katerih pogajalska moč se manjša, pridobiva pa del gospodarstva, ki lahko na hrbtih migrantov veča dobičke.

Dobro je v pogovoru za Delo povedal Goran Lukić:

V proizvodnih procesih je namreč več ravni – domač delavec ima še dokaj normalno plačo, delavec iz BiH ima že malce nižjo, delavec iz Makedonije še nižjo … To je ekonomski rasizem. Delodajalci gredo pri pridobivanju delovne sile vse bolj vzhodno, narodnostne skupine nato izolirajo prek posameznih proizvodnih procesov, za vsako od njih pa skrbi posrednik. To je velik problem v številnih sektorjih v Sloveniji, lastniku kapitala pa je na koncu vseeno, kakšne narodnosti so njegovi delavci. Pomembno je samo, da jim plača čim manj.

Predvsem socialisti bi se morali vprašati, ali politika odprtih meja res pomeni, da bo zaradi tega ljudem boljše. Domačinom ali tujcem.

Migracije ustvarjajo dvojni problem. Na eni strani se niža pogajalsko moč zaposlenih v razvitih državah, s tem pa se veča razlika med bogatimi in revnimi. Po drugi strani se izvaja neko novo vrsto kolonizacije manj razvitih držav: od tam se ne uvaža samo surovin, ampak tudi ljudi, pogosto dobro izobražene, s čimer se tistim državam še povečuje ovire na poti k večji razvitosti in bogastvu. S tem, ko se te države ne razvijajo hitreje, se ne zmanjšuje pritisk dodatnih migracij. Ljudje pač hočejo boljše življenje in odhajajo. Začaran krog.

Migranti so na politični ravni varnostni problem, na ekonomski pa bazen poceni delovne sile. Poglejte ljubljanska gradbišča in gostinske obrate s hitro ali ulično hrano. Koga vidite? Same migrante. Mi tam uživamo, vsrkavamo novo kulturo, globalni hipsterji pridno polnijo družabna omrežja z izkustvenimi fotografijami, toda zadaj je golo izkoriščanje. Koga je lažje izkoriščati od tistega, ki ima težave z jezikom in ne pozna svojih pravic. Na migrantih in na izkoriščanju tretjega sveta temelji vse naše udobje; nizkocenovni leti, nizkocenovne počitnice, nizkocenovne obleke …

Tako je. Na levici si bo prej ali slej treba postaviti vprašanje, ali je smotrno podpirati politiko odprtih meja. Ne le, da se s tem izgublja podporo večine prebivalstva, pogosto se s tem krepi moč tistega dela gospodarstva, ki svojo prihodnost vidi v poceni delovni sili. Seveda ne gre popolnoma zaustaviti vseh migracij. To niti ni mogoče. Toda, postaviti je treba neke meje. Za tiste tujce, ki prihajajo, je treba ustrezno poskrbeti, da ne bodo izkoriščani in da se bodo lahko vključili v družbo, gospodarstvo pa je treba siliti, da zaposlene dostojno plačuje in ne išče poceni izhodov.