Naj bo to moja novoletna zaobljuba.

Knjig ne kupujem veliko. Skeptičen sem, ali je najbolj racionalno imeti doma cele skladovnice knjig, na katerih se potem nabira prah. Knjige si je navsezadnje mogoče sposoditi, imamo pa jih tudi v elektronski obliki. S tem svojim stališčem spadam v ozek krog čudakov, ampak zame je pretirano prebiranje knjig prav tako neracionalno početje, kot pretirano igranje računalniških iger, gledanje televizije ali fanatično ukvarjanje s športom, ki potem privede do poškodb. Povsod je treba zmernosti in brati je treba večinoma kvalitetne knjige, čeprav seveda občasno ne škodi kakšno nezahtevno razvedrilo, ki ima tudi svoje koristi. Vsak potrebuje svoj odklop.

Pred časom sem bral zanimiv zapis o stanju na slovenskem knjižnem trgu. Zelo težko je avtorjem preživeti samo od pisanja. Vsako leto bi morali napisati za slovenske razmere prodajno uspešnico, a s tem bi samo preživeli, obogateli nikoli. Zgrozil sem se. Koliko časa posvečamo neumnim resničnostnim šovom in koliko denarja se vrti okoli te zabave zgrajene na spletkarjenju in najbolj nemogočih zapletih. Zakaj ga tako malo posvečamo slovenskim pisateljem? Mar so vsi tako zanič, da jih kot družba odrinjamo iz svoje zavesti? Zakaj nam je škoda tistih nekaj deset evrov? Nekaj deset evrov, ker če bi nas večina kupila vsaj nekaj knjig slovenskih avtorjev na leto, potem verjetno naklada najbolj prodajane uspešnice ne bi bila nekaj tisoč, ampak nekaj deset tisoč izvodov. Med pisatelji bi imeli zvezde, ki bi od svojih del lahko živele.

Moja novoletna zaobljuba je torej, da bom vsako leto kupil vsaj eno knjigo slovenskega avtorja. Začel bom s kriminalko Tadeja Goloba, Jezero. Preprosto, ker tega žanra do zdaj nisem bral in sem se že nekaj časa spogledoval z norveško zvezdo tega žanra. Zakaj ne raje s slovenskim avtorjem? Zakaj ne Leninov park? Če bo Jezero dobro, pride Leninov park tudi na vrsto.

Ne tega zapisa razumeti kot nacionalističnega izpada. Seveda je treba odpirati okna in brati tuje avtorje, se spogledovati z daljnimi deželami in kako ljudje tam živijo. Prav tako je dobro brati v tujih jezikih. Toda, pretirano modro ni, če vidiš le sosedov vrt, na svojega pa se nikoli ne ozreš, čeprav v njem rastejo prav tako prijetne rože.

Pomembno je še nekaj drugega. Namreč, kam usmerjamo svojo pozornost. Mar ne bi bilo bolje, če bi se več pogovarjali o kakšni novi knjigi (ali gledališki predstavi, če smo že pri tem), kot nenehno pogrevali ideološke razkole in zgodovinske zamere? Pa je to še nekaj koristnega v primerjavi z abotno kulturo resničnostnih predstav, s katerimi nas tako zelo poneumljajo. Da, bilo bi bolje, če bi nas kdaj pretresla in k razmišljanju prisilila odlično zapisana beseda. Če bi se o tem pogovarjali, celo sporekli, kakor se znamo zaradi politike.

Bil bi tudi čas, da se obrnemo tudi navznoter in si priznamo, da pri nas ni vse slabo, da je marsikaj vrednega. To slednje ne velja samo za kulturno področje.