Katedrala svobode ne obeta večjih kratkoročnih sprememb na političnem prizorišču

Skeptičen sem postal do tega, da se lahko na desnici pojavi nova,  zmerna  alternativa SDS, ki bi imela tudi primerno veliko podporo med volivci. To je vsekakor nujno potrebno ne le za desnico, da se kdaj še zavihti na oblast, ampak tudi za slovensko demokracijo, ki je postala ujetnica anti Janša učinka. Živimo  pač v časih, ko je mogoče čez noč ustanoviti stranko, ji na vrh postaviti prepoznaven obraz in potem prepričati zadostno število volivcev, da poskusijo nekaj novega in se s tem izognejo vrnitvi SDS na oblast. Pri tem ni pomembno, če dobimo eno močno, ali več šibkejših strank, ki se povežejo in potem sestavijo koalicijo. V resnici bi tudi z večinskim sistemom  zmagovala leva sredina.

Kaj poreči o Katedrali svobode, o posvetu o tem, kaj mora Slovenija narediti, da bi naredila prelom s preteklostjo? Gre za ljudi, podjetnike, politike, kulturnike, ki spadajo na politično desnico, v konservativni in liberalni tabor in ki sanjajo o tem, da bi naša država naredila premik proti bolj zmerni desnici. Takšni, kakršne smo bili vajeni po razvitih evropskih državah v obliki raznih ljudskih strank, dokler jim podpore ni začela počasi spodjedati radikalizirana, nacionalistično populistična internacionala.

Nič posebej novega nam obrazi, kakršen sta Rupel in Jambrek ne ponujajo, v resnici. Le že stokrat ponovljene zgodbe o tem, da smo vsi talci neuspele tranzicije, da nam vladajo nasledniki komunistov, da je v Sloveniji vse narobe in lahko le oblast, ki bo po njihovi volji, prinese napredek. Gre za nenehno oziranje v preteklost, namesto da bi se priznalo, kaj vse je pri nas dobro in se skušalo tisto popraviti. Mogoče smo prav zaradi tega Slovenci tako nezadovoljni z vsem, tudi če že kar nekaj časa vse gre navzgor, od zaposlenosti, rasti gospodarstva, dobičkov, proračunskih prihodkov, itd…. Ker nam to nenehno ponavljajo.

No, resnici na ljubo se je zadovoljstvo vendarle nekoliko popravilo, kar dobre čase obeta predvsem vladajoči politiki, ne opoziciji.

Razmislili bodo o stranki pri tej katedrali. Razmislili. Bolj jim diši možganski trust.  Razumljivo. Delovati bodo morali modro, kajti zamerljivost vodje SDS in njegovih privržencev je postala že legendarna. Samo oni in nihče drug. Tako globoko so se že pogreznili, da redno celo svoje potencialne zaveznike obtožujejo vsega mogočega, ker pač ti kdaj pa kdaj izrazijo dvom o modrosti njihovega ravnanja. Predvsem tega, da se vodenja stranke drži človek, ki je tako osovražen med večino Slovencev, da mu tudi relativna zmaga na volitvah ne prinaša več možnosti sestaviti vlado. Živijo tudi v svojem svetu, ki ima vsak dan manj zveze z realnostjo. V svetu, kjer hudobni komunisti iz ozadja uničujejo Slovenijo, ki jo preplavljajo horde nezakonitih migrantov, kjer je nova, uničujoča kriza pred vrati, medtem ko se vlada na veliko zadolžuje, kjer se ne splača delati, kjer je vsepovsod revščina, kjer nič ne deluje in kjer so še celo naši božični sejmi le parodija pravih, civiliziranih, kakršne najdeš v Avstriji. Postaja vedno hujše, ker jih vedno manj ljudi jemlje resno.

Jasno je, da če se bo recimo Matej Avbelj, še eden izmed udeležencev posveta,  oglasil, da Slovenija potrebuje novo desno sredinsko stranko, ki bo nadomestila SDS kot tista, ki bo desnici lahko zagotovila oblast, da bo že v nekaj urah, ne, minutah, deležen najbolj divjega blatenja in iskanja dokazov, da je ves čas bil le podtaknjenec.

Če tako pomislim, je pričakovati, da se bo stanje na desnici slej ko prej spremenilo. Da se bodo tudi tam pojavili novi obrazi in bo zavel svež veter. Seveda je pri tem težko pričakovati, da bi lahko to bila Rupel in Jambrek in tudi Avbelj,  ki se vsaj meni osebno, zdi preveč agresiven, kar kaže na pomanjkanje samonadzora, potrebnega za vodstveno vlogo. Tudi Žiga Turk je s svojim trolanjem po spletu samemu sebi naredil že toliko škode, da bo težko postal vodilni obraz nove, zmerne desnice.  Edina možnost je, da te sile najdejo nekoga drugega, potencialnega predsednika vlade, ki bo zasvetil in zasenčil Janeza Janšo in prepričal velik del desne sredine. Ampak ne danes. Ne jutri. Mogoče enkrat v prihodnosti.

Nič ni večno. Tudi SDS in  njen predsednik ne. Prav tako ne bodo večne vse armade trolov, ki na spletu in v nekaterih medijih zdravijo svoje frustracije. Slej ko prej bo prišlo do prenove. Toda, do tistega trenutka utegne miniti še zelo veliko časa in vmes se lahko veselimo še kar nekaj novih obrazov leve sredine, ki se bodo na vsakih volitvah prikazovali za nove rešitelje. Čeprav, kakor za zdaj kaže Šarcu,  desnici po naslednjih volitvah niti ta tolažba ne bo več ostala.

Advertisements