Veliko znanstvenofantastičnih filmov se začne s prikazom idile v kakšnem večjem ameriškem mestu, potem pa udarijo nezemljani. Najprej ti zmagujejo, uničujejo vse mogoče, a sčasoma se ljudje le postavijo na noge in jih premagajo. Teh filmov je toliko, da jih je že težko našteti. Mogoče najbolj izstopata Dan neodvisnosti in Bitka za Los Angeles. Toda, to je zelo nerealističen prikaz tega, kaj bi se zgodilo, če bi se človeštvo moralo soočiti z napadom iz vesolja.

V resnici možnosti za zmago skorajda ni.

V ameriški seriji Kolonija, so nezemljami v le osmih urah uničili vso obrambo, likvidirali vodstvo, potem pa okoli nekaterih mest postavili zidove in vzpostavili svojo prehodno vlado. Serija, ki se je po treh sezonah predčasno in brez pravega zaključka prekinila, prikazuje življenje pod okupacijo in velike dileme med tem, ali sodelovati, ali se upirati in ali ima upor sploh kakšen smisel. Nezemljanov, razen njihovih nadležnih dron, ni videti. Za red skrbijo kolaboranti, ki neusmiljeno zatirajo vsak odpor in ljudi za najmanjše prekrške pošiljajo v ‘tovarno’.  Pri tem ni vse črno belo.  Je upor upravičen, če je posledica lahko popolno uničenje?

To si moramo predstavljati nekako tako. Kaj bi se zgodilo, če bi ameriška vojska, kakršna je zdaj, morala poraziti Kitajsko, kakršna je bila leta 1800 in ji pri tem ne bi bilo mar za življenja Kitajcev, ampak samo za naravna bogastva? Končalo bi se s pokolom. Lahko bi uporabili kemično orožje po največjih mestih, z brezpilotniki bi preiskovali kitajsko ozemlje in z letalstvom napadali vsakokrat, ko bi opazili večjo skupino ljudi. Kitajci ne bi vedeli, kaj jih je zadelo in svojih nasprotnikov sploh ne bi videli.

Nekaj takšnega bi se zgodilo, če bi nekdo bil tako napreden, da bi lahko prepotoval silne razdalje vesolja in napadel naš planet. Tehnološka razlika bi bila tako velika, da bi bila obramba nemogoča. Še posebej, ker niti ne bi vedeli, proti komu bi se borili. Naše orožje je namreč narejeno za boj proti drugim ljudem. V tem je dobro.

V Koloniji so napadalci iz nekega razloga pustili pri življenju določeno število ljudi. Modro so se odločili, da bi bilo najbolje vzpostaviti lokalne oblasti in skrb za red preložiti na njihova ramena. S tem so zmanjšali svoje stroške in možnost izgub. To je preslikano iz našega sveta. Vsak okupator skuša najti domače sodelavce in jih izkoristiti, da zanj opravljajo umazano delo. Ti so topovska hrana, pogosto slabše oboroženi, dobri le za boj z uporniki in ne predobro izurjeni, da bi lahko predstavljali nevarnost okupaciji. Mogoče imajo prav zato Američani toliko težav pri vzpostavljanju afganistanske vojske, da tam vojna traja že osemnajsto leto. Tudi vzpostavljanje zelenih območij, kjer živi elita, je takšna poteza, ki služi lažjemu nadzoru.

Znanstvena fantastika nam večinoma razen razmišljanja o tem, kaj bi nam lahko prinesla prihodnost ali kakšna alternativna različica sedanjosti, prinaša tudi odsev naše realnosti. Kolonijo bi lahko gledali tudi kot predstavitev ameriške okupacije Iraka in boja med uporniki, vlado in okupacijskimi silami. Slovenci bi se ob težkih vprašanjih o tem, ali se upreti ali ne, lahko ozrli tudi v našo lastno preteklost.

Kar se tiče morebitnega resničnega napada iz vesolja, kar je ob obilici planetov možno, se ni najbolj pametno slepiti, da bi imeli na koncu veliko možnosti. Lahko bi jo odnesli tako, kot so jo Indijanci po stiku z Evropejci, ali pa celo povsem izginili. Seveda to ni nekaj, kar bi zabavna industrija bila pripravljena predstaviti in kar bi občinstvo sprejelo. Ljudje imajo pač radi srečne konce.