Da, v Venezueli se vrstijo protesti proti vladavini Nicolasa Madura in tudi proti sistemu, ki ga je vzpostavil Hugo Chavez. Razmere niso najboljše. To priznavajo tudi zagovorniki Madura. Marsikaj ne deluje.  Kriminal je obupen, kar sicer ni neka posebnost Venezuele, ampak kar celotne regije. Naftna industrija nazaduje in črpa vedno manj nafte. Marsičesa primanjkuje.

To je posledica tako napak v sistemu in vodenju države, kot silnih naporov ZDA, da državo čim bolj prizadenejo s sankcijami.

Opozicija lahko zbere ljudi za velike proteste. Na volitvah lahko pridobi veliko volivcev. Toda, koliko je v resnici teh ljudi? Zahodni mediji bi nas želeli prepričati, da velika večina. Pripovedujejo nam o tem, kako v obubožani državi množice stradajo in je samo vprašanje časa, kdaj bodo pregnale diktatorja. Dan ali dva in bodo veliki protesti na oblast pripeljali samozvanca. Nič se ne zgodi.

Venezuela seveda ni diktatura. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi se v ZDA nekdo proglasil za predsednika ob tistem izvoljenem in bi se ponašal s podporo Kitajske in Rusije. Zaprli ga bi. To se Juanu Guiadu, ki bi rad spodnesel Madura, ni zgodilo. Še kar se lahko razglaša za predsednika s podporo ZDA.

Shod v podporo Maduru

A nekaj drugega. Da, zahodni mediji kažejo proteste opozicije, ne pokažejo pa nikoli zborovanj privržencev Madura. Ne govorijo o globokih razpokah v venezuelski družbi. Ne omenjajo, da je recimo večina vojske rekrutirana iz revnih slojev in da  ti revni sloji ne razmišljajo enako kot srednji in bogati sloj, ki hoče spremembe. Ne postavljajo vprašanja, zakaj je vse skupaj videti kot razredna vojna, zakaj se celo zdi, da gre za razlike v barvi kože.

Kaj, če v Venezueli sploh ni toliko podpornikov opozicije, kot bi vas želeli prepričati? Kaj če jih je še mnogo manj, kot to po svetu verjamejo vsi tisti, ki nasprotujejo tujemu vmešavanju v venezuelske notranje zadeve? Kaj če smo vsi skupaj žrtve velike laži? Na napovedanih velikih protestih se je v preteklih dneh v prestolnici zbralo le nekaj tisoč ljudi. Ne milijoni. Nekaj tisoč. Na predsedniških volitvah lansko leto je Maduro slavil in nobenih dokazov ni, da bi bile volitve ukradene. Tam so bili namreč mednarodni opazovalci. Mogoče niti do najbolj črnega scenarija, državljanjske vojne, ne bo prišlo, ker opozicija nima nobene prave moči in niti podpora oboroženim skrajnežem od zunaj ne bo zadostovala, da bi se kaj takšnega zgodilo.

V primeru Venezuele se vrtimo v krogu. Vsake toliko časa nam postrežejo z medijsko ofenzivo, državo razglasijo za na robu propada in tik pred revolucijo, jo napadejo z dodatnimi sankcijami, potem pa, ko se nič ne zgodi, utihnejo. Do naslednjega kroga.

Nekaj podobnega se je pred enim letom zgodilo v Iranu. Kje so zdaj vsi tisti jasnovidci v novinarskih vodah, ki so vedeli, kaj misli večina navadni Irancev in so napovedovali skorajšen padec režima? Točno, lažejo nam o neki drugi državi.