Razen, da se na vzhodu države bliža končna ura za nekaj pripadnikov Islamske države, v Siriji ni večjih premikov.

V Al Baghuzu, v pokrajini Deir ez Zor, pripadniki SDF, torej večinoma kurdski borci, ob podpori koalicijskih sil meljejo preostale borce Islamske države. Nekoč velik kalifat, se je skrčil le še na nekaj skrivališč v puščavi, celic, ki izvajajo gverilske akcije in majhno območje ob reki Evfrat, vkleščeno med sirske vladne sile in med pripadnike SDF.

A Islamska država že dolgo ni več pomembna. Kar šteje, je razdeljenost Sirije na tisto pod nadzorom vladnih sil, na Kurde, ki trepetajo, kaj jim bo prinesel napovedovan umik ameriških sil, upornike v Idlibu, ki so v dobrih odnosih s Turčijo in na tista območja, ki so jih Turki iztrgali iz kurdskih rok v operaciji v Afrinu in na koncu še na ameriško oporišče v Al Tanfu.

Spopadi med različnimi skupinami v Idlibu so malo potihnili, občasno prihaja do spopadov na mejah pokrajine s sirskimi vladnimi silami. Rusi in sirske vladne sile so potrdile svojo prisotnost zahodno od Manbija, kar naj bi Turke odvrnilo od že dolgo napovedovanega posega. Izraelski napadi na, kot sami pravijo, iranske cilje, so bolj redki in zdi se, da povsem neučinkoviti. Sistem S300, ki so ga Rusi Sircem dobavili po nesrečni sestrelitvi njihovega letala med enim izmed večjih izraelskih napadov, še ni v uporabi in glede na to, da pravega odziva na izraelske napade, razen uporabe protizračnih sistemov, nikoli ni, lahko malo dvomimo, da bo uporabljen proti izraelskim letalom. Prioritete so drugje.

Sirija je razdeljena. Rdeče, vladne sile, zeleno Idlib in s strani Turkov podprte milice, rumeno Kurdi in majhen svetlozelen del na jugu, okoli ameriškega oporišča pri Al Tanfu

V ozadju so druge stvari. Sirske vladne sile se zbirajo okoli pokrajine Idlib, kar lahko napoveduje ofenzivo enkrat v prihodnosti. Američani se še niso umaknili in dokler se to ne bo zgodilo, dokler bo napoved veljala, bodo Turki in sirske vladne sile čakale na razplet. Čeprav je dokončanje umika napovedano do konca aprila, to lahko traja kar nekaj časa. Če bi ameriška globoka država le uspela povoziti Trumpovo odločitev in bi postalo jasno, da bo ameriška prisotnost v Siriji, predvsem na kurdskih območjih, ostala, bi to lahko privedlo do zaostritve kljub njihovi prisotnosti.

Sirija je zaradi očitnega poraza ZDA, Saudske Arabije in drugih držav in zaradi preusmeritve medijske pozornosti na Venezuelo, malodane povsem izginila iz medijev. Zdi se tudi, da smo v zatišju pred, upajmo, zadnjim viharjem. Vojna v Siriji se je namreč začela pred sedmimi leti in desetimi meseci.