Težko bi Marjanu Šarcu pripisali odgovornost za napake svojih koalicijskih partnerjev. SAB in SD sta si sami zakuhali težave, oziroma, to sta jima storila dva ministra, ki sta na koncu izgubila svoj položaj. Šarec se je lahko le postavil v vlogo modrega predsednika vlade, ki umirjeno vodi svojo barko. Morebiti si bodo strel v lastno koleno spustili tudi v SMC, z vztrajanjem pri priznanju samozvanca v Venezueli, kakor to počne zunanji minister, Miro Cerar. Vsaj del njihove potencialne volilne baze mu to lahko zameri.

Zadnja Delova raziskava javnega mnenja je pokazala, da se je podpora LMŠ februarja dvignila na  22,4%. Gre za skokovito rast stranke, ki je resnici na ljubo na državnozborskih volitvah dosegla povprečen rezultat in je morala potem v koalicijo s številnimi partnerji. Zdi se, da gre za obratno zgodbo, kot je to bilo v primeru SMC. Cerar je v Državni zbor vstopil izredno močan, z visoko podporo, a se mu je ta počasi krhala. Šarec gre po obratni poti, od ne posebej visoke podpore, k vedno višji, s tem pa se povečuje tudi njegova moč  v koaliciji. Ta trenutek njegovi partnerji ne morejo ničesar pridobiti s predčasnimi volitvami, zaradi česar bodo tudi pripravljeni pogoltniti kakšno grenko.

SD je na 5,8%, SMC na 2,7%, SAB na 2,4% in DeSUS na 1,7%. Levica, ki od zunaj podpira koalicijo je na 5,9%. Tudi Levica morebiti izgublja zaradi Šarca, ki je zaradi njihovega pritiska izpolnil nekaj njihovih zahtev. Govorimo o višji minimalni plači in o ohranitvi višine socialne pomoči.

Kje vse Šarec pobira glasove, je težko oceniti, a čisto mogoče je, da to počne tudi na desnici, kjer se je podporo SDS znižala. SDS celo zaostaja za LMŠ, kar je pravzaprav presenetljivo, glede na to, da je SDS do zdaj ves čas računala na trdo bazo, ki je od podpore ni mogla odvrniti nobena afera.

Na kratko, LMŠ raste, moč Marjana Šarca v koaliciji je vedno večja, koalicija je za zdaj trdna, razmerje do SDS in njihovih potencialnih zaveznikov se ohranja.