Bog vojne je igra, kakršnih bi moralo biti več

Priznam, ne igram toliko iger, da bi lahko bil najboljši kritik na tem področju, a vsaj zame je Bog vojne najboljša igra, kar sem jo kdaj igral.  Vse ima.

Nordijska mitologija je tukaj predstavljena malo drugače. In da, iz zanimanja sem šel iskati imena likov v igri in izvedel marsikaj zanimivega. Le da so v tej igri bogovi severa predstavljeni kot krvi željne pošasti, ne kot zabavni junaki zadnjih akcijskih filmov. To je tako zanimivo, da sem v igri z veseljem iskal stenske poslikave, ki razlagajo dogajanje v Midgardu in da sem ustavil čoln, ko je Mimir (ki je, kot iz pravljice, hkrati le odsekana glava, ki jo Kratos nosi s seboj in najpametnejši živ človek) razlagal zgodovino tega sveta. Bilo je, kot bi kdo pripovedoval res dobro zgodbo, ki jo moram slišati do konca.

Bog vojne je le še eno nadaljevanje v seriji, a ta igra je postavljena na nekoliko drugačne temelje. Je globoka, milo rečeno. Kratos, glavni junak, je starejši in ima sina, Atreusa. Igra se začne po smrti Kratosove žene in odločitvi, da bo spoštoval njeno željo in njen pepel odnesel na najvišji vrh v devetih kraljestvih. To se zdi dokaj jasna, preprosta naloga, saj gora ni daleč, a se izkaže za bolj zapleteno. Na poti je ogromno nasprotnikov.

Samo bojevanje je dobro izvedeno. Tekoče, dinamično, pogosto zahtevno. Prehodi med igranjem in kinematskimi vložki so tekoči. Igralec lahko skozi igro nadgrajuje nekaj oklepa, sekiro, ki jo tako graciozno vihti Kratos  in lok, s katerim mu pomaga Atreus. Nasprotniki so zahtevni in jih je mnogo vrst. Dobro je, da je veliko res mogočnih, za katere je potrebno veliko časa, da jih premagaš. Troli, temni vilinci, celo zmaj. Meni osebno so najbolj na živce šle čarovnice, ker so hitre.  Ob vsem tem je Atreus, čeprav le otrok, dobro vključen v igro in je pomembna pomoč, ko nudi podporo s puščicami in tudi z uroki. Eden izmed njih je na primer takšen, da nekaj volkov napade nasprotnika.

V igri je dobro tudi ravnotežje med glavno pustolovščino in med možnostjo raziskovanja sveta. Ta ni pretirano velik in je obvladljiv, postreže pa nam lahko z marsikaterim presenečenjem, kakršno je med drugim tudi reševanja v zmaja spremenjenega škrata.

Imamo torej krasno izkušnjo bojevanja, odnos med očetom in sinom in vso mitologijo v ozadju. Ne more te pustiti ravnodušnega. Recimo, Kratos je zadržan, strog oče, ki zelo malo govori in svojemu sinu predvsem ukazuje. Pogosto se čuti napetost med njima, ko mu mali kaj zabrusi. Toda, ko Atreus zboli in pade v nezavest, se v mogočnem bojevniku prvič pokaže strah. To lahko prav čutiš. Resnično, če kaj, nam ta igra postreže z res dobro zgodbo, v katero se lahko vživiš.

Računalniške igre so dober medij za pripovedovanje zgodb. Na žalost so pogosto precej plehke in ne izkoristijo vsega svojega potenciala. Bog vojne ni takšna igra. Ni čudno, da ima toliko pozitivnih kritik. Tega bi moralo biti več.

Kakor z vsem drugim, je tudi pri računalniških igrah nujno postavljati meje, koliko igrati. To velja tudi za knjige, filme, fitnes, za vse v bistvu. Povsod mora biti meja. Jasno je, da je treba izbirati kvaliteto. Zelo kritičen sem do ljudi, ki si mislijo, da so računalniške igre nekaj slabega in neumnega, potem pa prodajajo svoj stil življenja za edino pravilen. Tiste, ki spremljajo poneumljeno razvedrilo v obliki resničnostnih šovov tako ali tako ni treba jemati resno, a tudi drugi, ki prisegajo na knjigo in gibanje, nimajo prav, ker iz svojega življenja izpuščajo pomembno izkušnjo, ki jo lahko da dobra računalniška igra. Še več, trdim da bi ta medij moral biti bolje izkoriščen, saj so se igralci pripravljeni marsičesa naučiti skozi proces igranja.

 

Advertisements