Ta očitek sem prebral pred nekaj tedni na temo Venezuele, v smislu, češ da je veliko strokovnjakov, za katere je vprašanje, če so vsaj nekaj časa preživeli v tej južnoameriški državi. Predvsem je to letelo, po mojem mnenju, na uporabnike družabnih omrežij, manj na prodajalce megle, če se lahko tako izrazim, ki jih videvamo v medijih in novinarje, ki večinoma samo prenašajo sporočila iz ameriških medijev.

Gre v bistvu za napad na samo osebo, ki nekaj sporoča, ne pa za obračun z argumenti, ki jih podaja.

Po mojem mnenju ni kakšnega posebnega plusa pri analizi stanja v neki državi, če tam živiš. To namreč ne pomeni, da imaš zaradi tega kakšen bolj poglobljen vpogled v razmere, kaj šele, da je ta nepristranski, če kaj takšnega sploh obstaja. Mnogo bolje je, če znaš zbrati dovolj podatkov, poznaš jezik in zgodovino, zunanje vplive, stanje gospodarstva, nekaj psihologije in imaš verodostojne vire. Tako lažje prideš do pravilne napovedi, kaj se bo z neko državo dogajalo.

Videli smo na primer v Venezueli, kako so se mediji zagnali, češ da bo predsednik Maduro padel, a na koncu smo imeli prav tisti, ki smo bili do tega skeptični. Da, lahko bi prišlo do prevrata, a po drugi strani je bilo tudi ves čas jasno, da ima oblast kar nekaj podpore. Bilo je tudi zanimivo, da sta obe strani v tem konfliktu lahko postregli s svojimi ljudmi na terenu, ki pa so govorili skorajda diametralno nasprotujoče si stvari. Torej, ljudje, ki so celo življenje živeli v Venezueli, so iz svojih izkušenj, če ne trdimo, da so nekateri lagali, predstavili dve različni zgodbi. Kaj potem pomaga, če živiš v neki državi, če to ni nobeno zagotovilo, da boš podal ustrezno analizo.

Poglejmo si primer ameriških predsedniških volitev leta 2016. Že tiste leta 2012 sem spremljal za svoj blog in sem se potem odločil tako narediti tudi za naslednje. Na začetku sem, priznam, veliko pozornosti posvečal ‘avtoritetam’, takšnim in drugačnim, ko sem pisal o tem, kdo bi lahko bil končni zmagovalec. Počasi se je to spremenilo, ker sem spoznal, da so v teku ogromne manipulacije, da se forsira Hillary Clinton in da Trump nima malo podpore, da ne govorimo o njegovih možnostih za zmago. Na koncu mi je za razliko od vaših dopisnikov in veliko ameriških novinarjev in strokovnjakov iz ZDA, uspelo pravilno napovedati razplet.

Kako je mogoče, da nekdo kot malodane za hobi spremlja neko temo in ima a koncu bolj prav, kot tako imenovani strokovnjaki, ki so plačani za svoja mnenja? Kljub tem, da nisem nikoli bil v ZDA.

To niti ni tako težko razložiti in je zgodba o tem, kako bi vsi morali znati v tem modernem svetu zbirati informacije in ločevati laž od resnice. Na voljo imamo namreč ogromno orodij, ki nam pri tem lahko pomagajo. Podatke o gospodarski rasti, brezposelnosti, raziskave javnega mnenja, politične, verske, rasne delitve, poučiti se da o naravi političnega sistema, kako ta deluje. V primeru ameriških predsedniških volitev je dobro recimo vedeti, kakšna je ločnica med demokrati in republikanci, liberalci in konservativci, kam se nagibajo neodvisni, kakšne so notranje razprtije, recimo znotraj demokratskega tabora. Ni tako težko poiskati velikih problemov, ki gibljejo množice. Recimo, v ZDA, problema izvažanja delovnih mest in večanja revščine v nekaterih ključnih državah. Potem, če vam mediji rečejo, da bo Hillary Clinton zagotovo zmagala, ker ‘onega bebca nihče ne bo volil’, potem pa vidite, kako demokratska kandidatka na svojih zborovanjih ne more zbrati veliko ljudi, medtem ko so Trumpova polna, vam to pove nekaj o energiji, ki jo izžarevata dvobojevalca in o motiviranosti njunih podpornikov, da se na volitvah sploh prikažejo. Res je, da so družabna omrežja pravo gnojišče, a tam so tudi resni ljudje, ki jih je treba le poiskati in jim slediti. So tudi novinarji, ki so pripravljeni preseči zahteve lastnikov medijev, v katerih delajo in poročati tako, kot stvari vidijo, ne tako, kot bi njihovi nadrejeni želeli, da vbijajo v glavo javnosti, v poskusu spremeniti javno mnenje v korist tega ali onega.

Trdim, da je za razumevanje dogajanja v neki tuji državi mnogo bolje zavzeti neko distanco in potem pridno zbirati podatke in jih tehtati, da pridemo do dobre analize stanja in lahko napovemo prihodnje dogodke. To ni nič težkega, a na žalost živimo v časih, ko večina nima v mislih resnicoljubnosti, ampak le bije svoje ideološke in druge boje, sebe in druge prepričuje v svoj prav, brez ozira na to, kakšno je resnično stanje. Za novinarje lahko upravičeno rečemo, da so v veliki večini že zdavnaj postali aktivisti in to se potem pozna v njihovem delu.

Še en dokaz, da živeti v neki državi, ne pomeni, da v resnici dobro poznaš razmere. To je kar naša domovina. Imamo celoten političen pol, ki nam že leta in leta pridiga, kako je vse narobe, kako vse propada, da prihaja kriza in da bo njihov glasnik resnice na naslednjih volitvah zmagal. To se ne zgodi, čeprav so v to sveto prepričani. Po drugi strani imamo ljudi, ki živijo spodobna življenja, ki se nenehno pritožujejo, da so njihove plače prenizke, prav tako pokojnine, da si ničesar ne morejo privoščiti, da je vsako leto slabše in tako dalje. To kljub statističnim podatkom, ki dokazujejo nasprotno.

Če nekje živiš, si lahko na podlagi svojih izkušenj hitro predstavljaš, da velika večina živi podobno, kot ti. Če si torej reven, misliš, da je revščine več, kljub temu, da so trgovine vsako leto bolj polne in vedno več ljudi hodi na počitnice. V to si tako prepričan, da vsakogar, ki ti s podatki dokazuje v nasprotno, označiš za lažnivca ali bedaka. No, ljudje tudi sami sebi znajo izvrstno lagati. Recimo, da ne morejo preživeti iz meseca v mesec, a čez pet minut že razpravljajo, kakšne čevlje si bodo kupili v trgovini in kam bodo šli na počitnice. To je posebna vrsta magije. En trenutek ni denarja za preživetje, naslednji ga je že dovolj za vse. In tako v krogu.

Kaj potem pomaga, če živite v neki državi, če ste skriti v svojem milnem mehurčku in neodzivni na vse dokaze? Kaj tudi pomaga, če ste tuji dopisnik, a vas zanima aktivizem, ne poročanje resnice?

Seveda se tu skriva velik problem. Večini ljudi ni do tega, da bi se spremenili v raziskovalce, da bi iskali vire, zbirali podatke in si ustvarjali mnenje o recimo Venezueli ali Siriji. Nimajo ne časa, ne volje. Raje poslušajo druge. Raje poslušajo novinarje aktiviste in raznorazne strokovnjake, ki jim lahko vsakodnevno, brez posledic, bruhajo laži in potem, ko se njihove napovedi ne uresničijo, mirno živijo naprej in čez čas vse skupaj ponovijo pri kakšni drugi zgodbi.

Kar sam predlagam, je da se vedno ukvarjate z argumenti, ne s tem, kaj kdo je po poklicu, kakšne ideološke barve je in ali je priznan za avtoriteto ali ne. Predlagam, da ljudi sodite po rezultatih. Pri napovedih se to da najbolje. Lahko sicer kaj pripišete navadni sreči, toda če ima nekdo velikokrat prav, drugi pa bolj redko, to že ne more več biti samo sreča. V ozadju se mora skrivati znanje ali neznanje.