Fronte v Siriji so se ustalile. Islamske države kot organizacije, ki bi nadzorovala večje ozemlje, ni več. So še tam, skupine, ki izvajajo napade in čakajo na boljše čase, a svojega ‘kalifata’ nimajo več. Država je razdeljena med vladne sile, Kurde in Američane in Turke in njihove zaveznike ter še nekaj pripadnikov različnih uporniških skupin, med njimi teroriste v pokrajini Idlib.

Takšna je trenutna razdelitev ozemlja v Siriji:

Vedno bolj je jasno, da se Američani, kljub Trumpovi obljubi, ne bodo umaknili. Ostajajo vkopani v Al Tanfu na jugovzhodu Sirije in na območjih, ki jih nadzorujejo Kurdi, s čimer zelo jezijo svoje zaveznike v Natu, Turke. Med Turčijo, Rusijo in sirsko vlado je prišlo do dogovora, zaradi katerega ni nobenega pravega premika v pokrajini Idlib. Da, prihaja do obstreljevanja, do posameznih manjših poskusov premakniti fronto, a nič večjega.

Vedno bolj kaže, da bo Sirija še eden zamrznjen konflikt. Tu bom tvegal z oceno, da je to posledica ruskega vpliva. Rusi to radi počnejo, čeprav jim pogosto ni v korist. Tako so naredili tudi z Ukrajino, kjer se bije vojna nizke intenzivnosti, kjer se obe strani obstreljujeta, ni pa večjih operacij. Več miru je v Pridnjestrju, v Moldaviji. Ne iščejo zmagovitega zaključka, ampak umiritev razmer, ki pa se spremeni v dolgoletno agonijo, saj trenja ostanejo, četudi je streljanja manj. Tako je bilo tudi v Južni Osetiji in Abhaziji, dokler Gruzinci niso z agresijo Rusov pripravili, da se končno odločijo, kaj bi radi in so potem v zmagoviti vojni obema pokrajinama zagotovili resnično neodvisnost in tudi mir.

Zakaj to pišem. Zato, ker v Siriji vidimo, da ni nobenega pravega premika, da se Američane izrine iz Sirije. V resnici bi lahko sirske vladne sile to poskusile s kampanjo gverilskih napadov na ameriške enote v državi in bi ponovile vojno v Iraku, dokler Američanom ne bi bilo dovolj neskončne vojne. Zagotovo bi morali plačati ceno za takšno delovanje, a kot nam kaže primer Afganistana, Američani znajo groziti, ko pa vojna traja že desetletje in več, se izkažejo vse omejitve njihove moči. Zelo mogoče je, da so prav Rusi tisti, ki nočejo takšne zaostritve. Potem je tu Izrael. Kljub temu, da imajo Sirci protizračne sisteme S-300, jih še ne uporabljajo proti Izraelcem. Na voljo imajo rakete, s katerimi bi lahko obstreljevali sam Izrael, a tega ne storijo. Le branijo se. Ne zaostrujejo. Čakajo. Je to mogoče posledica ruskih nasvetov? Da bi prišlo do spopada med sirskimi vladnimi silami in Turki, je zaradi vedno boljših odnosov med Rusijo in Turčijo, še manj verjetno. Zato se v Idlibu nič ne premakne.

Bo torej Sirija ostala razdeljena. Vse tako kaže. Do spopadov bo že prihajalo, prihajalo bo do izraelskih napadov in Turki bi znali preko kakšnega izmed svojih zaveznikov pritiskati na Kurde, s tem pa ogrožati tudi Američane. Za zdaj se to zdi usoda Sirije. Dolgoročno je težko napovedovati, kaj se bo zgodilo. V letu ali dveh. Predvsem Turki bi lahko v nekem trenutku izgubili potrpljenje in udarili po Kurdih, ne glede na ameriške kritike.

Še en argument za pravilnost mojega razmišljanja bi lahko bil potek ruske intervencije v Siriji do zdaj. Rusi so skušali z minimalnim vložkom počasi, a sistematično, obrniti razmerje sil v prid sirske vlade. Njihove sile so bile zelo majhne in so potrebovale veliko časa, da jim je na koncu uspelo preobrniti potek državljanjske vojne. V resnici bi lahko zagotovili mnogo večje število letal in vojakov in bi svoj cilj dosegli prej, a tega niso storili. Hkrati so storili vse, da ne bi prišlo do spopada med njimi in Američani ali Izraelci. Oboji so lahko po mili volji bombardirali cilje sirske vlade in se niso vmešali, razen mogoče z informiranjem svojih zaveznikov, kdaj bo prišlo do napada. Do napada Američanov na ruske pogodbenike, v katerem je bilo ubitih nekaj deset (zahodni mediji so seveda z veseljem pretiravali število žrtev) je prišlo potem, ko so Američani Ruse vprašali, ali imajo tam svoje sile in so napadli šele po zagotovilu, da jih ni. Ruso poveljstvo pač ni vedelo, kje so in kaj počnejo samostojni plačanci. Ta pripetljaj nam priča o tem, kako dobre komunikacije v resnici imajo Američani in Rusi v Siriji in enako se zdi, da je tudi na relaciji z Izraelom. To kljub ruski podpori sirskim vladnim silam.

Vedno bolj se nagibam k temu, da bo Sirija ostala razdeljena in tudi bolj skeptičen sem do tega, kar sem še pred meseci verjel, da bodo Turki uresničili svoje grožnje in proti Kurdom začeli z večjimi operacijami, medtem ko bodo Sirci skušali le te pripraviti do tega, da se prostovoljno pridružijo njim, v zameno za neko stopnjo avtonomije. Trumpu niso pustili, da bi se povsem umaknil iz Sirije, četudi verjamem, da je to res želel storiti. Ker vse bolj kaže, da so vsi večji igralci v tej igri pripravljeni živeti z razdeljeno Sirijo, se ta scenarij ta hip zdi najbolj verjeten. No, žalostno, ker Sircev samih o tem nihče ne bo nič vprašal. Toda, ali je Asad res pripravljen samostojno napasti Idlib ali Američane pri Al Tanfu? Dvomim.