15. marca 2011 je arabska pomlad pljusknila v Sirijo. Začeli so se protesti proti vladavini predsednika Asada, ki jih je oblast skušala nasilno zatreti. Kmalu so se nemiri sprevrgli v oborožene spopade, razpasle so se razne skupine, ene bolj zmerne, druge grozljivo radikalne, svojo priložnost pa so pograbile tudi tuje sile.
Težko je ocenjevati, koliko življenj je zahtevala vojna, a jasno je to, da je bila cena te vojne, ki še vedno ni končana, zelo visoka. Milijoni so zapustili državo, ali bili prisiljeni v selitev znotraj države, umrlo je okoli pol milijona ljudi, od tega ogromno civilistov, spopadi pa so terjali velike izgube med vojaškimi formacijami, tistimi na strani vlade in drugimi na strani upornikov.
Danes je Sirija razdeljena. Vlada v Damasku oblvaduje večino države, Kurdi so si z ameriško podporo izklesali svoje področje na severovzhodu, Američani tudi zasedajo večje območje ob meji z Jordanijo in Irakom, posledica turškega posredovanja in podpore upornikom pa so območja na severu, ki jih nadzirajo njihovi zavezniki. Nič ne kaže, da bi bilo te razdeljenosti kmalu konec. Ne, zdi se, da so večje tuje sile z interesi v Siriji brez pravih opcij in da so meje bolj kot ne začrtane, čeprav prihaja do napadov čez te črte. Rusi napadajo cilje v Idlibu, Turki Kurde, Američani in Izraelci pripadnike milic, ki so v službi Irana.
Ko se je začela arabska pomlad, sem bil navdušen. Sever Afrike in Bližnji vzhod je bil v primežu zaostalih diktatur, ki svojim prebivalcem niso omogočale hitrega gospodarskega razvoja in jim niso nudile ne demokracije, ne svobode. Ko so se množice zbirale na Tahrirju v Kairu, je obstajala vsaj majhna možnost za nov, liberalen red, ki bi pomagal Egiptu postati resnično moderna država, ki bi se lahko dvignila iz svoje bede in bi lahko stopila na pot razvoja in modernizacije. Tudi če je Gadafi uspel iz Libije narediti najbolj bogato državo v Afriki, je bil diktator in terorist, ki se je v preteklosti udeleževal vojaških pustolovščin. Zakaj ne bi prebivalci Sirije na svobodnih volitvah izbirali svoje voditelje, zakaj Damask ne bi postal drugi Pariz in sirska mladina ne bi imela možnosti svoje države spremeniti na bolje?
Da, bilo je jasno od vsega začetka, da bodo tuje sile skušale izkoristiti vrenje množic. V državah, ki so bile v prijateljskem odnosu z zahodom, ni bilo kakšnih večjih pritiskov na njihove oblasti, naj popuščajo protestnikom. V državah, ki so bile zgodovinski nasprotniki, se je zagnala mašinerija sejanja razdora. Toda, ali ni bilo vsaj majhne možnosti, da se kljub tujim interesom vse obrne na boljše?
Priznam, nisem objokoval Gadafija. Asad mi ni bil simpatičen. Toda potem se je vse zasukalo v zelo temačno smer. Libija se je pogreznila v državljansko vojno. Namesto, da bi sile, ki so pomagale razbiti Libijo, le tej državi pomagale, so stale ob strani, zadovoljne, da njihovega nasprotnika ni več. Za ljudi jim ni bilo mar. Niti, ko se je pojavila trgovina s sužnji. Libija je seveda še danes v kaosu in zaradi neodgovornosti zahodnih držav, je postala celo cilj turške intervencije, ki je ob tem uporabila prav sirske borce, ker jih pač ni več potrebovala v sami Siriji.
Sirija je sledila libijskemu scenariju. Na začetku sem imel simpatije do ‘zmernih upornikov’, a ko je čas mineval, ko so se dogajale vse grozote te vojne, so zmerneži začeli izgubljati tla pod nogami, nadomeščali pa so jih skrajneži. Nagnusno je bilo opazovati, kako se je v Siriji preoblikovala Al Kajda, si pridobila drugačno ime in je postala prejemnik vojaške pomoči držav, kot so Turčija, Saudska Arabija, medtem ko so vojaške pošiljke ZDA ‘slučajno’ padale v njihove roke. Težko je bilo tudi opazovati vso propagando, ki je poudarjala le zločine sirskih vladnih sil, medtem ko se je obračala proč, ko so sirske vojake in civiliste uporniki zapirali v kletke in občasno žive zažigali.
Potem je prišla Islamska država.
Ne smemo se slepiti, da so tudi zahodne države v imenu boja proti predsedniku Asadu podpirale najbolj mračnjaške sile v Siriji, kar je imelo vpliv tudi na sosednji Irak. Nihče me ne bo prepričal, da recimo francoske oblasti niso vedele, kam odhaja njihova muslimanska mladina, ko se je odpravljala v Turčijo in potem tam izginila. Seveda, pojavili so se v Siriji in so polnili vrste raznih skrajnih skupin, tudi Islamske države. Posledica te ‘slepote’ so bili tudi teroristični napadi v Evropi.
Izkazalo se je, da v sirski vojni predsednik Asad manjše zlo. Alternativa je bila Islamska država v Damasku. Bagdadu so se tudi močno približali. Vse to je povzročilo intervencijo Rusije, Irana in libanonske milice Hezbolah. Rusko letalstvo je z napadi začelo septembra 2015. Iran je tako v Sirijo, kot v Irak, začel pošiljati svoje svetovalce in prostovoljce. Brez udeležbe teh treh zunanjih sil je obstajala resna nevarnost, da Islamska država ustvari resničen kalifat in veste kaj, čisto mogoče, da bi ga zahodne sile tolerirale. Turki, ki so zelo dolgo pridno trgovali z Islamsko državo, zagotovo.
Sirija je dober primer vsega, kar je slabega v mednarodni politiki. V imenu geostrateških interesov je bila žrtvovana cela država, medtem pa je bilo občinstvo po svetu deležno občasno prav neverjetne propagandne kampanje. Spomnimo se le solz ob padcu dela mesta Alepo, v katerem so se ugnezdili uporniki. Malodane, da je to bilo naslikano kot konec samega mesta, apokaliptičen dogodek, kakršnemu ni bilo para od padca Kartagine. Kdo bi mogel še živeti med opustošenimi razvalinami, potem ko so zmagale vladne sile? Toda v resnici je bilo drugače, mesto se je pobralo iz ruševin in spet živi, čeprav o tem v zahodnih medijih ne bo veliko poročil. Kaj šele, da bi kdo posvetil kaj pozornosti prebivalcevm Alepa, ki je ves čas bil pod nadzorom vladnih sil in ki je doživljal nenehne napade upornikov.
Ljudje v tej igri nikoli niso bili pomembni. Vse čustveno manipuliranje novinarjev, politikov in aktivistov na družabnih omrežij je za cilj ves čas imelo samo uničenje Asadove vladavine, sproti pa je bilo namenjeno opravičevanju tujih napadov na cilje v Siriji in za uvajanje gospodarskih sankcij. Gospodarske sankcije so seveda le drugačna oblika vojne, ki pa ima prav tako hude posledice kot bombe. Sirci so zdaj tarča takšnega obleganja, katerega namen je uničiti njihovo gospodarstvo in čim več ljudem povzročiti čim več trpljenja. Potem je tu seveda še podpora raznim fanatikom, teroristom, ki so se borili proti vladnim silam. Podpora ljudem, ki bi v trenutku, ko bi imeli možnost, uničenje prinesli tudi v Evropo in v Severno Ameriko.
Da, bilo bi čudovito, če bi zahodne sile resnično stale za tem, kar govorijo. Če bi si prizadevale za dobrobit prebivalcev Sirije. Toda, to preprosto ni tako. Edini dokaz, ki ga potrebujete, je Libija. Po padcu Gadafija bi lahko Evropejci in Američani državo preoblikovali, kakor bi jih bilo volja. Lahko bi jo spremenili v cvetoč raj svobode in demokracije. Niso je. Ni jim bilo mar. Mar jim je ves čas bilo edino, da se ne bi tega plena polastili Rusi ali Turki. No, Erdoganova ambicioznost je privedla do tega, da je Turčija močno povečala vpliv v tej državi.
Vojna v Siriji še ni končana in nič ne kaže, da se bo kmalu končala. Manj je vojaških spopadov, toda gospodarska vojna je prav tako brutalna. Američani na severovzhodu države večini Sircev onemogočajo dostop do nafte in pšenice, sankcije so namenjene temu, da čim bolj poslabšajo razmere. V takšnih razmerah je obnova sila otežena. Država je tudi razdeljena in noben igralec v tej igri nima dovolj moči in volje, da bi z vojaško močjo dosegel odločilno zmago, hkrati pa na vidiku ni mirovnega sporazuma, ki bi Sircem dal priložnost izgraditi boljšo prihodnost. Jasno je seveda, da je Asad preživel in da je trenutni politični sistem pač potrebno sprejeti kot realnost. Tragedija v Siriji pa je tudi dobra lekcija, kako pogubno je lahko revolucionarno vrenje, podprto s strani tujih sil, katerih interes ni ravno usklajen z dobrobitjo lokalnega prebivalstva.
V dodatno branje: How I lost my illusions about the Arab spring and why I think Assad has become the lesser evil in Syria
Jinov svet 