Koga sploh zanimajo evropske volitve?

Oni dan je imel Večer na svoji spletni strani anketo, s katero je spraševal, koliko ljudi spremlja predvolilna soočenja za evropske volitve. 80% jih ne odgovorilo negativno, kar kaže na to, da zanimanja pač ni veliko in da tudi udeležba ne bo kdo ve kako visoka. Večini Slovencev je EU nekaj oddaljenega in kandidati za poslance imajo velike težave, da svoje sporočilo prenesejo med državljane. Le kako bi to lahko naredili, če jih nihče ne gleda? Na stojnicah, kjer se zbere zelo malo ljudi, bolj težko.

Vodilni kandidati, ali spitzenkandidati evropskih političnih skupin, so dobra zamisel, a kaj, ko jih nihče ne jemlje preveč resno. Da, res je, nobene obveze ni v tem, da bo z zmago Evropske ljudske stranke novi predsednik komisije postal Weber, a vseeno je dobra poteza, da se skuša procesu prilepiti obraze, ki jih lahko volivci po državah članicah prepoznajo. Da evropske volitve niso le nadaljevanje notranjepolitičnih bojev.

Toda, koliko pozornosti so mediji podarili soočenjem med vodilnimi kandidati, med katerimi je tudi poslanka Levice, Violeta Tomič? Skoraj nič. Bolj jih zanimajo soočenja na državni ravni. Zaradi tega je slab nastop Violete Tomič za Levico recimo manj pomemben, kot dober nastop Luke Mesca na soočenju proti Dominiki Švarc Pipan.

Zdi se, da poteka boj za manjšino volivcev, ki bodo šli na volitve. Ne toliko za prepričevanje neodločenih, ampak za mobilizacijo privržencev. Povrhu glavni boj niti ne poteka na relaciji levica desnica, ampak znotraj blokov. Na levici je vprašanje, kdo izmed prvih obrazov strank, Tanja Fajon, Irena Joveva, Angelika Mlinar, Violeta Tomič ali Igor Šoltes, bo prepričal dovolj že prepričanih, da gredo na volitve in svoj glas podelijo nekomu z levice ali leve sredine. Na desnici in desni sredini poteka podoben boj in zanimivo bo opazovati razplet: bosta DOM in SNS uspela odščipniti kaj podpore skupni listi SDS in SLS in ali se bo NSi uspela prodati kot zmerna konservativna stranka.

Dva problema sta z volitvami v Evropski parlament. Najprej, da je EU urejena tako, da povprečnemu državljanu ni razvidno, čemu katera institucija sploh služi. Da bi se to spremenilo, bi morali imeti nekakšno izvoljeno evropsko vlado, neodvisno od vlad držav članic. Evropejci bi izvolili parlament in ta bi potem izbral predsednika evropske vlade in ta bi bila povsem neodvisna od vlad držav članic, celo nadrejena. Evropski zunanji minister bi bil nad slovenskim in evropski obrambni minister bi bedel nad skupno evropsko vojsko. Toda to je seveda stvar korenitih reform, za katere se zdi, da se ne bodo uresničile. Celoten projekt EU je povsem zastal in miruje, počasi celo odmira v nepomembnost. Kakšne Združene države Evrope neki.

Drugi problem so mediji, ki svojo pozornost posvečajo vsemu drugemu, samo skupni evropski domovini ne. O tej se tako malo govori, toliko več je poročanja o notranjepolitičnih razprtijah, da se večini zdi zelo oddaljena. Nezanimiva. Nevredna, da bi se sploh odpravili na volitve. S tem seveda delajo škodo prav državljanom, ki bi morali biti informirani, da bi vedeli, kako je sistem postavljen in zakaj ga je treba korenito spremeniti. Ne samo na volitvah v evropski parlament, ampak z zahtevami po reformah EU.

Advertisements