Veste, kako gre kritika ameriške zunanje politike. Toliko vojn, toliko zapravljenega denarja in izgubljenih življenj in na koncu sami porazi. Irak, Afganistan, Libija, Sirija, mogoče jutri Iran ali Venezuela. Toda, mogoče je problem pri tem zaključku, da večina ni sposobna videti v globino zla, ki poganja takšno politiko in zaradi česar so vse to uspehi, cilj in ne nezaželene posledice.

Če pogledamo primer Libije, ki je iz države v dobrem stanju postala skorajda postapokaliptični pekel, kjer prodajajo sužnje in se milice borijo za prevlado, bi lahko iz občečloveškega stališča rekli, da je šlo za neizmerno katastrofo. Da je bilo zahodno vmešavanje ogromna napaka. Enako bi lahko rekli za Irak, ki je po Huseinovem padcu doživel leta in leta nasilnega odpora proti okupaciji in je še danes nestabilen in šibek. Prav tako je s Sirijo, kjer ZDA in sunitske monarhije niso uspele strmoglaviti Asada, so pa uspele državo pahniti v kaos.

Če vodilna sila na planetu počasi izgublja prevlado, lahko to sprejme, ali pa se bori proti konkurentom. Problem, da je konkurentov vedno več, da to niso le velike sile, kot Kitajska, Rusija ali Indija, ampak tudi srednje sile, kot Iran, Pakistan, vedno bolj Turčija in manjše, kot Severna Koreja in Venezuela. Preprosto vojaško poraziti nasprotnike in jih okupirati, potem pa izvoziti demokracijo in svobodo in iz njih narediti zaveznike, ni lahko in se hitro konča v neuspehu. Toda, če prideš in uničiš neko državo, jo pahneš v državljansko vojno in zaustaviš njen razvoj, si po drugi strani dosegel, da ti ne bo nevarnost. Libija ali Sirija danes res nista nevarnost ameriškim interesom. Tudi Iran in Venezuela, bombardirani in razklani, ne bi več bili, tudi če ZDA ne bi nadzorovale njunih vlad.

Soočiti se moramo z možnostjo, da je cilj ameriške zunanje politike uničevanje konkurentov in zaviranje njihovega razvoja z izvozom kaosa, ne pa, kot sami trdijo, da skušajo pomagati, a se jim to tolikokrat ponesreči. Če je to res, gre za zelo slab obet za prihodnost planeta. To je tudi razlog, zakaj bi morali biti ljudje, ki si v svojih državah, pogosto upravičeno, želijo spremembe, skeptični do njihove pomoči.